Nekaj nas je stalo v vrsti, nakar zaslišimo močan udarec, tisti najbližje pa so tudi videli, kako se je starejši gospod, že povsem sivih las in od starosti že upognjenih ramen, onesvestil. Videti je bilo, kot da se je z glavo močno udaril v police, iz katerih so se odlamljali počeni kosi plastike in popadale knjige. Ali so bile sladkarije, ne vem. Morda celo kaj tretjega. Ni bilo pomembno, saj smo oči s strahom uprli v gospoda na tleh.
Iz vrste je kar skočil do njega mlad, zelo mlad fant. Ne bi ugibala starosti, saj če ga postaram, je lahko užaljen, če ga pomlajšam, prav tako.
»Pokličite rešilca,« je bilo slišati od nekje, a ta fant je že govoril po telefonu: »Ja, tukaj na pošti, gospod se je onesvestil …« Usmeril je reševalce in pomagal gospodu, da je vstal, ga držal pod roko, mu pomagal do stola … Predvsem pa bil ves čas ob njem. Nevsiljivo ga je tu in tam vprašal po počutju, medtem pa govoril z gospo na drugi strani linije 112.
Tudi mnogi drugi so pomagali – en je prinesel vodo, drugi kaj povprašal. A le en je ostal ves čas ob gospodu. Ta fant, Alen Bajrič.
Stopila sem že na parkirišče. V takih trenutkih je posebej težko ugibati, koliko časa mine. A zamenjalo se je že veliko avtomobilov, vstopilo in izstopilo že precej strank, preden se je na dovozu prikazalo reševalno vozilo. Reševalca sta stopila do gospoda, ki je ves ta čas rahlo zmeden sedel v čakalnici pošte, in mu pomagala do vozila. Šele tedaj je za njim prišel ta mlad fant.
Torej je čakal z gospodom vse do trenutka, ko ga je »predal« v roke reševalcem, kar se mi je zdelo res lepo.
»Še vedno sem malo v šoku …« je malo iskal besede, ko sem ga vprašala, kaj je bilo. »Rekli so, naj pokličemo rešilca, ampak itak da bom počakal s človekom.« Zakaj mu je toliko pomagal? »Tudi sam sem bil večkrat na njegovem mestu.« Ja? »Bolj slab sem z zdravjem, zato so me že dostikrat takole pobirali. Vedno sem gledal na stvari pozitivno, zakaj ne bi pomagal nekomu, itak se bo to nekje povrnilo.«
Poleg praktične pomoči, kot je poklicati rešilca, je bil tam, ob njem, ves čas, četudi v tišini. Ne bi mu bilo treba … »Morda res ne, ampak … kot da imam kaj boljšega početi, kot da bom kaj hitreje ujel, če grem prej domov. Če sem lahko prijazen, zakaj ne bi bil?«
So ga starši učili lepih vrednot in tovrstne pomoči sočloveku?
»Ja, mama je cel angelček, oče isto. Vedno bodi dober do vseh, pa se bo tudi tebe enako prijelo.«
Lepa dejanja štejejo …
Petra Škarja, 21. 1. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar