5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

O ciganih še nikoli doslej nisem razmišljala tako intenzivno kot tisti večer. Gre za skupino svobodnih ljudi, ki so na nek način razdeljeni tako kot mi vsi: na bogate in revne. To je skupina ljudi, o kateri v teh mesecih pogosto govorimo, vendar največkrat v negativnem smislu. Pred mnogimi leti sem bila prepričana, da so vsi cigani revni, a me je gospa Ida Krampušek iz Šmelca, enote Doma Tisje iz Litije, presenetila s svojo zgodbo o ciganih in skodelici kave.

Ta zgodba je dobesedno privrela, izbruhnila iz njenega spomina. Kot prosena kaša, ki zavre in prekipi, se je spominjala omamnega vonja pražene kave.

»Draga gospa Ida, bi lahko povedali še enkrat in res malo bolj počasi, da vas bom razumela?« sem kot otrok prosila že rahlo dementno gospo.

»Nikoli ne bom pozabila tistega vonja,« je rekla.

»Ne razumem. Treba bo začeti od začetka,« sem ji rekla.

»Ja. Cigani so potrkali in prišli v hišo; v kuhinjo. Mamo so prosili, če lahko skuhajo kavo.«

»Ne razumem. Ne morem verjeti, da so cigani včasih prišli kar v hišo,« sem rekla.

»Zakaj pa ne? Ljudje so – tako kot mi – in najpomembnejše je, kakšen odnos vzpostaviš z njimi. Če začutijo spoštovanje, te bodo tudi oni spoštovali,« je govorila moja mama.

»Praviš, da so si cigani skuhali kavo? So jo prinesli s seboj?«

»Ja. Mi je takrat še nismo imeli, niti je nismo poznali,« je rekla.

»Seveda, takrat smo pili ječmeno kavo,« sta omenili Ani in Silva.

»Pa kavo iz želoda. Te se spomnim jaz,« je pristavil gospod Pavle.

»Zanimivo,« sem rekla. »Cigani so pili pravo kavo, vi pa ječmenovo in želodkovo.«

»Ja, tako je bilo.«

»So pražili kavna zrna ali so prinesli že zmleto kavo?« me je zanimalo.

»Najbrž so jo pražili, ker je tako dišalo, da si je Ida zapomnila ta vonj,« je razmišljala gospa Marija.

Ida je pokimala in nadaljevala: »Kava je tako dišala, da sem si do danes zapomnila ta vonj, čeprav sem bila takrat še majhna. Še vedno jo voham.«

»In potem so jo skuhali, kajne?«

»Ja, potem so jo skuhali in spili.«

»So jo ponudili tudi vam?«

»Vse, kar so imeli, so delili z nami. Če je ata opravljal kakšna težka dela, so mu radi pomagali pri tem.«

»Jaz pa sem vse do danes mislila, da so bili cigani samosvoji in tako revni, da so morali krasti, zdaj pa sem izvedela, da so bili dobrosrčni in so imeli priboljške. Niso vzbujali strahu in z njimi ni bilo težko sobivati,« sem se čudila. 

»Cigani pri nas niso kradli in nanje me veže lep spomin,« je gospa Ida iskreno zaključila s pripovedovanjem.

Darinka Kobal, 8. 2. 2026