Poln je spominov in zgodb, saj je na prvi pomladni dan praznoval že triindevetdeseti rojstni dan.
Kot nezakonski sin je živel pri mnogih; pri maminih sorodnikih, prijateljih in rejnikih. Do enajstega leta ni poznal svoje mame, zato je verjetno vsem razumljivo, da ni imel lepega otroštva. A je rasel in zrasel v postavnega in čednega fanta.
Čeprav ni živel pri očetu, je ta poskrbel za to, da se je izučil za mizarja. Bil je delaven in natančen. Povsod so ga imeli radi. Nikoli ni bil brez dela, a ko je prišel od vojakov, v tovarni v Šmartnem ni bilo prostega delovnega mesta. Ker je bil znan kot dober človek in delavec, mu je direktor, ki je imel mizarsko delavnico tudi v Kopru, ponudil delo tam.
»Če hočeš, lahko delaš v Kopru. Spoznal boš mesto in ljudi. Imel boš dovolilnico za Trst in verjamem, da ti bo dobro.«
Gospod Franci je šel. Seznanil se je z življenjem in delom na Obali ter spoznal številne nove prijatelje. Tudi domači so ga večkrat obiskali. Vse je pogostil, saj je bilo v bližnjem hotelu predrago za njegov žep.
»Kar sam sem jim postregel in tudi spali so pri meni,« je rekel.
»Kaj pa vam je najbolj ostalo v spominu?« sem ga vprašala.
»Moj prvi izlet v Trst. Ker sem imel dovolilnico, sem se nekega jutra odločil, da bom obiskal prijatelja, ki je živel v Trstu. Pripeljal sem se z avtobusom, na postaji pa se nisem znašel. Nisem namreč znal jezika in nikogar nisem poznal. V roki sem držal listek z domačim naslovom prijatelja, h kateremu sem bil namenjen, in se oziral naokrog. Vendar sem se hitro znašel. Ker je bil v bližini policaj, sem stopil do njega in mu pokazal naslov. Povedal mi je, na kateri mestni avtobus naj stopim. Na avtobusu sem šoferju ponujal dinarje, on pa je odkimal in rekel: »Lire.« Odkimal sem in bil sem zelo zbegan, saj me nihče ni opozoril, da bi moral s sabo imeti njihov denar. Šofer je odrinil mojo roko z dinarji in čakal na plačilo.
»Vas je takrat postalo strah, da vas bo poslal z avtobusa?« sem ga vprašala.
»Ne, ker je pristopila lepo oblečena dama, ki me je rešila. Ona je plačala zame. Ko sem ji pokazal listek z naslovom, je vedela, da sem iz Slovenije. Pokazala je na gospo, ki je sedela spredaj. Zahvalil sem se ji in stopil naprej.«
»Takrat ste si zagotovo oddahnili.«
»Sem, saj me je pozdravila v slovenskem jeziku in mi rekla, da bo tudi sama izstopila na isti postaji.«
Nasmehnila sem se in mu rekla: »Srečko!«
»Sem, saj me je gospa pospremila prav do hiše. Nevede mi je polepšala tisti dan, ki mi je ostal v spominu vse do danes. Če razmišljam o tem, koliko ljudi je včasih v težavah, skrbeh in negotovosti ter kako malo pozornosti in občutka je potrebnega, da pomagaš sočloveku, mi je kar težko. S toplino v srcu se spominjam, kako so me osrečili ti neznani srčni ljudje, ko sem bil prvič sam v Trstu.«
Darinka Kobal, 9. 4. 2026
Magyar 
Slovenščina 
Italiano 
English (UK)