SZLOVÉNIA 5 ALAPVETŐ ÉRTÉKE

Da, prave, pravcate slastne, rumene koruze, ki je odlična za uživanje. Idejo, da bi pripravili predavanje na to temo in razstavo koruznih jedi, je dobil Anton Kous, ki je bil mimogrede tudi moj oče. Bil pišem zato, ker je lani žal preminil. 

Oče je imel v sebi modrost, da je vedno vedel, kako skozi dejavnosti povezati med seboj ljudi, da bodo čutili pripadnost. Njegova vizija je temeljila na tem, da bi združil mladino in starejše ter da bi skozi stare običaje mladim približal življenje na kmetih in zdravo kmečko hrano, kamor spada tudi koruza. Včasih je bila ta ena glavnih živil v prehrani ljudi, in ne samo za krmo živali. 

Otrokom je želel prikazati, od kod sploh izvira hrana in kje raste. To mu je zelo dobro uspevalo, saj je na raznih prireditvah, ki so potekale na domači turistični kmetiji, prikazoval prav to. Ko je ideja o prazniku koruze popolnoma dozorela, je šel v akcijo. Najprej je nad prireditvijo navdušil vse družinske člane, da smo izbrskali vse recepture, ki so vsebovale koruzo; od slanih do sladkih jedi. Po starih receptih smo povprašali starejše ljudi iz okolice in jih nekaj tudi dobili. 

Očetu so pri organizaciji dogodka pomagale tudi določene pospeševalne službe za kmetijstvo in zadruga, da je bilo vse skupaj izpeljano na visokem nivoju. O tem, kaj se bo dogajalo na naši domačiji, so obvestili osnovne in srednje šole ter lokalno radijsko postajo, da se je vest o prireditvi razširila med ljudmi. In ker lep in zanimiv glas seže v deveto vas, se je zgodilo točno to, kar smo si želeli. 

Dnevi koruze so postali pravi praznik. Med tednom nas je obiskalo veliko otrok iz osnovnih in srednjih šol, ki so bili deležni predavanj o koruzi. Ogledali so si lahko razstavo koruznih jedi in bili priča izdelovanju košar, cekarjev in drugih izdelkov iz koruznega ličja, ki so se ga lotile spretne kmečke ženice. Lahko so opazovali, kako se lička in veže koruzo, katero se nato obesi na drog pod streho, kjer se posuši. 

Otroci so bili presenečeni nad informacijo, da so si ljudje nekoč sami izdelovali vzmetnice, v katere so natlačili suho koruzno ličje. Najbolj pa je otroke navdušila degustacija koruznih dobrot. Na voljo je bilo vse od koruzne juhe, žgancev, močnika, koruznih tepk, ocvirkovk, zlevank pa do sladkih različic, kot so koruzni biskviti s sadjem in drugimi sladkimi nadevi. Pripravili smo celo koruzno torto. Lepo je bilo opazovati otroke, kako so uživali v hrani, ki jo je večina poskusila prvič v življenju. Videti je bilo, da so prireditev zapustili s prijetnimi vtisi. 

Čez vikend pa se je na domačiji zbralo staro, mlado in vse vmes. Prireditev je spremljal tudi lokalni radio, ki je z občasnim vklopom v živo preko radijskih valov ponesel utrinke in vtise dogajanja za tiste, ki se dogodka niso udeležili. Ob zvokih dobro razpoloženega harmonikarja se je jedlo, pilo in veselilo. Čutila se je globoka pripadnost vseh generacij tej tradiciji, načinu življenja in kulturi preprostega kmečkega življenja. 

Teden po prireditvi pa so se vtisi z dogajanja znašli tudi v lokalnih časopisih in tako je praznik koruze postal dobro obiskana tradicionalna prireditev. S tem je bila očetova vizija uresničena, vsi njegovi družinski člani pa danes z velikim spoštovanjem in ponosom gledamo na očeta kot na velikega človeka, ki mu je bilo vedno mar za soljudi in skupnost, hkrati pa smo hvaležni, da smo bili del teh čudovitih kreacij.

Jožica Kous