Že zjutraj sta vedeli, da ju čaka dolg in vroč dan. Ker prenočišče v Vrhtrebnjem ni bilo več na voljo, sta morali pot nadaljevati vse do Trebnjega (ki je tudi nekoliko izven trase Jakobove poti), kjer sta imeli rezervirano sobo v hotelu.
Zgodaj zjutraj sta hodili po Župančičevem sprehajališču ob Krki, ko sta srečali starejšo gospo. Bila je na jutranjem sprehodu in vprašala ju je, kam gresta s tako velikima nahrbtnikoma. Zapletle so se v prijeten pogovor. Ko ju je vprašala, kje bosta prespali, sta ji povedali, da sta v skrbeh, kako bosta po toliko kilometrih, ki naj bi jih tisti dan prehodili, prišli peš še do Trebnjega.
Brez pomisleka jima je rekla: »Ko prideta v Vrhtrebnje, me pokličita. Prišla bom po vaju in vaju odpeljala v Trebnje. Zjutraj vaju pripeljem nazaj, da bosta lahko nadaljevali pot.«
Ostali sta brez besed. Njeno ponudbo sta skoraj brez premisleka in z veseljem sprejeli. Tina je imela takrat tudi že precej žuljev, zato bi dodatnih pet kilometrov do Trebnjega zelo težko prehodila.
Ko sta prišli v Vrhtrebnje, sta jo poklicali. Res je prišla po njiju. Odpeljala ju je še v trgovino, da sta si kupili večerjo, nato pa je sledila kratka vožnja do hotela.
Naslednje jutro je prišla že ob petih po njiju, ker sta se želeli na pot podati čim bolj zgodaj, preden bi postalo prevroče. Za piko na i jima je gospa prinesla še zajtrk.
Ta gospa je bila za Tino in Vido pravi angel. Še danes, ko se Tina spomni njene neizmerne dobrote in pripravljenosti pomagati popolnima neznankama, jo gane do solz. Lepo je vedeti, da so med nami še vedno ljudje, ki so pripravljeni nesebično pomagati sočloveku in mu polepšati pot.
Andreja Bakšič Grozdina, 3. 7. 2026
English (UK) 
Slovenščina 
Italiano 
Magyar