Tu sem se naučila, kaj pomenita pripadnost ter spoštovanje do ljudi, narave in zgodb, ki so vtkane v vsakdanje življenje. Hvaležna sem za to.
V Cerkljah sem preživela otroštvo, hodila v osnovno šolo, pela v zboru in doživela svojo prvo ljubezen. Vsaka ulica, vsak ovinek in vsaka pot imajo zame pomen. Kraj poznam do potankosti in o njem z veseljem govorim, kamorkoli pridem. Vedno povem, od kod sem doma, in to izrečem s ponosom. Ko sem bila stara 23 let, sem se za nekaj let odselila. Mislila sem, da me drugje čaka nekaj več, nekaj drugega. A prav kmalu me je pot pripeljala nazaj.
Rada grem na sprehod do bližnjega gradu Strmol. Ta mogočni grad, eden redkih v Sloveniji, ki je ohranil prvotno opremo, nosi s seboj tudi skrivnostno in tragično zgodbo nekdanjih lastnikov, zakoncev Hribar. Ko hodim mimo, občutim spoštovanje do preteklosti in ljudi, ki so tu živeli pred nami. Pogosto obiščem tudi Krvavec, predvsem spomladi in poleti, ko se planine obarvajo zeleno in zrak zadiši po svobodi. Posebno mesto v mojem spominu imajo bajerji v Češnjevku, kjer smo kot otroci in mladostniki pozimi ure in ure preživeli na drsalkah, dokler nas ni v temo pregnal mraz.
Cerklje so predstavljale dom tudi številnim znanim ljudem – kulturnikom, športnikom in ustvarjalcem, ki so s svojim delom zaznamovali širši prostor. A morda je še bolj pomembno to, da tu živijo ljudje, ki znajo stopiti skupaj, se pozdraviti na ulici in pomagati drug drugemu.
Moja babica Francka se je še kot zelo mlado dekle priselila v Cerklje, ker se je poročila z vaškim mizarjem. Postala je gospodinja in mama šestim otrokom. Vedno nam je rada pripovedovala, kako je takrat prvič zares začutila pripadnost. Vaščani so jo sprejeli medse, zaupali so ji in jo spoštovali, ona pa jim je vračala s toplino, delavnostjo in pripravljenostjo pomagati. Pot je nikoli ni zanesla drugam. Cerklje so postale njen dom za vse življenje. O teh občutkih pripadnosti je vedno rada govorila kot o nečem dragocenem, česar se ne da kupiti, ampak se zgradi med ljudmi. Vedno sem z zanimanjem prisluhnila njenim zgodbam.
Danes kot njena vnukinja čutim enako. Rada živim v Cerkljah. Tu imam družino, prijatelje, sorodnike in znance. Tu sem eno z ljudmi. Pripadnost se čuti povsod, kamor prideš. Ljudje tukaj radi živijo in se udejstvujejo različnih dejavnosti, da je življenje še lepše. Tu je moj dom.
Maja Grošelj, 4. 1. 2026
English (UK) 
Slovenščina 
Italiano 
Magyar