Njegove roke so se oprijemale volana, kot da bi bile »podaljšek« njegovega telesa, njegov pogled pa je znal »prebrati« asfalt, kot bi bil zemljevid življenja. Kot šofer mednarodnega prometa je prevozil nešteto kilometrov, videl mesta, ki jih večina ljudi pozna samo s fotografij, in srečal ljudi, ki so mu ostali v spominu bolj kot katerikoli kraji doma in po Evropi. Preprosto je verjel v ljudi, ki puščajo dobre sledi.
A življenje ima svoje načrte. Vedno. Tako je pri rosnih petindvajsetih letih izvedel, da ima sladkorno bolezen. Življenje v zakonu je komaj dodobra začel. Doma pa je imel tudi dva majhna otročka. Mlad človek, poln energije, a telo mu je začelo postavljati meje. Najprej je mislil, da se bo prilagodil – redni obroki, manj stresa, več počitka. Toda resničnost tovornjakarskega življenja ni poznala kompromisov. Vedel je, da bo moral (za)pustiti volan.
To bi bil lahko konec njegove zgodbe na cesti, a Rajko je bil človek, ki je vedno našel nov način. Če ni mogel več voziti, je pomagal tistim, ki so lahko. Postal je mehanik – ne samo iz nuje, ampak iz želje, da bi ostal del sveta, ki ga je imel rad. Njegova delavnica je postala zatočišče za mnoge – ne samo za tovornjake in avtomobile, ampak tudi za ljudi, ki so iskali pomoč ali pogovor, včasih pa le samo kraj, kjer so lahko za trenutek odložili skrbi.
Eden tistih večerov, ki jih ne pozabiš, se je zgodil sredi zime. Poklicali so ga s ceste, kjer je v snegu obstal tovornjak. Voznik, izčrpan in obupan, je vedel le to, da ne bo prišel do cilja, če mu nekdo ne pomaga. Rajko ni spraševal, ni tehtal, ali se mu splača. Vzel je orodje, se oblekel v staro bundo in odšel v noč.
Ko je prišel do tovornjaka, je videl človeka, ki je sedel za volanom, sklonjen nad armaturo, s pogledom, ki je odseval obup. Rajko je potrkal na okno, voznik se je zdrznil.
»Pridi ven,« ga je poklical.
»Ne bo šlo,« je odvrnil voznik, njegov glas je odražal votlost. »Preveč snega, preveč ledu.«
Rajko je odkimal in segel v žep. Vzel je svoj stari nož in začel praskati led s pnevmatik. Počasi, a izredno potrpežljivo. Ko se mu je pridružil voznik, sta skupaj z lopato odstranjevala sneg. Delo je bilo naporno, prsti so jima otrpli od mraza. Ko so bile gume končno osvobojene je Rajko stopil korak nazaj in prikimal.
»Poskusi zdaj,« je rekel.
Motor je zarohnel, kolesa so zdrsnila, a potem zagrabila. Tovornjak se je premaknil naprej, najprej počasi, nato vse hitreje. Voznik je pogledal v vzvratno ogledalo in videl Rajka, ki je stal ob robu ceste, s pokrčenimi rokami, z dihajočo meglico, ki se je dvigala v hladni noči.
Ko se je pozneje hotel zahvaliti, ga ni bilo več tam.
Nikoli ni iskal priznanja in ni pretirano verjel v velike geste. Njegova pomoč ni bila stvar filozofije ali življenjskih načel, temveč preprosta resnica – če lahko pomagaš, pomagaš.
Ko je leta 2015 zapustil ta svet, se je zdelo, da je odšel tiho, kot je živel. A ni bilo tako.
Ko se vozim ponoči in pogledam v nebo, vem, da me od tam gleda. Ne kot pravljica ali spomin, ampak kot del mene. Njegova (življenjska) cesta se ni nikoli končala – le prešla je v novo obliko.
Rajko ni bil le šofer, ni bil le mehanik.
Bil in je moj dedek. Moja najsvetlejša zvezda neba.
Zala Krupljan, 1. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar