5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Spomin nanje še vedno boli. Oči starostnikov so še vedno solzne, ko se ti spominjajo pomanjkanja in lakote.

Tudi gospa Vera, ki zdaj živi v domu upokojencev Tisje, je z bolečim spominom pripovedovala, kako je bilo, ko so bili izseljeni. Kako je bilo, ko so se sredi poletja vrnili domov; v svoj dom, na svojo zemljo.

»V prazno hišo, na prazna polja. Ničesar ni bilo.«

»Ne razumem, kako v prazno hišo. Niste bili zadovoljni, srečni, da ta ni bila porušena? Srečni, da si jo ni kdo prisvojil, saj potem ne bi imeli kam iti?« sem vprašala.

»To že, a spomnim se, da v hiši ni bilo ne mize, ne stola, ne postelje in ne posode. Popolnoma nič!«

»Res ne razumem. Kaj ste pa jedli, če ste sploh kaj?« sem jo vprašala.

»Sama ne vem, kaj in kako je mama čarala. Ni bilo veliko, ni bilo najboljše, a smo jedli. Včasih za priboljšek tudi kaj dobrega. Spomnim se, da je šla mama poleti, ko je bilo veliko dela, pomagat bližnjim kmetom.«

»Je šla služit?« me je zanimalo.

»Ne, šla je pomagat pri žetvi ali košnji. Takrat so vsi dobili boljšo malico. Vem, da je mama ni pojedla. Vem, da je raje ostala lačna, samo da mi otroci ne bi občutili tolikšnega pomanjkanja. Ko danes razmišljam o tem, dobro vem, zakaj mi je ostala v spominu,« je rekla in nadaljevala: »Imela sem sošolko in najboljšo prijateljico. Živela je blizu nas. Bila je skoraj soseda in vsak dan je prišla k nam. Če je bil čas kosila, je z nami sedla k mizi in jedla. Mizo in stole je naredil ata. Skromno, a je bilo.«

Začudeno sem jo pogledala, pa je nadaljevala: »Veste, kaj je rekla moja mama? Če bo za nas, bo tudi zanjo. Pa še za koga. Če bomo znali biti zmerni in si pomagati med seboj, bo za vse dovolj. Ko bo jesen, bo na naši njivi vsaj malo pridelkov, in vsem nam bo lažje.«

Spet sem jo gledala, ker nisem razumela, zakaj je mama tako skrbela zanjo.

»Veste, ta deklica je imela mamo, ki je pila. Bila je odvisnica od alkohola. Ni kuhala in ni skrbela za otroke.«

»In zato je skrb zanjo prevzela še vaša mama.«

»Spomnim se mamine poštenosti, pripadnosti njenemu domu in zemlji ter ljubezni do vseh. Res ne vem, kako ji je vse to uspelo, saj sem bila takrat še otrok. A vsak, ki je prišel lačen v našo hišo, je dobil kos kruha. Vse dobro se enkrat povrne,« je govorila mama.

»Vi pa ste bili večkrat lačni kot siti,« sem ji oporekala.

»Bili, a vem, da nas je mama od vsega začetka učila zmernosti. Ni treba, da se bašemo s hrano. Če je ni, moramo biti skromni. Za vsakim dežjem posije sonce,« je rekla in nam dala lepo popotnico za celo življenje.

Darinka Kobal, 17. 6. 2026