O moči besed, dejanj, ki v otroštvu polnijo naša srca, z odraščanjem pa jih večkrat preplavi val življenja, ki tam pusti sledi materializma, grabežljivosti in nuje po družbenem dokazovanju. Dokler ni preprostost, ki je včasih bila pomembna in čudovita, le še v sledeh.
Naj se vrnem na začetek zgodbe …
Sem učiteljica športa. Do nedavnega sem ta čudovit poklic opravljala na Centru za sluh in govor Maribor. Na osnovni šoli, kjer se med stenami vali otroška pristnost, in srčnost obarva vsak temačen odtenek slabega dne. Pred nekaj meseci se je moja pot obrnila in »mojim« zlatim otrokom sem pomahala v slovo. A ko nekaj počneš z ljubeznijo, med stenami in ljudmi puščaš delčke svojega srca, neke druge pa skrbno shraniš v svojega. Spominjajo te na ljudi, ki so v tvojem življenju spisali posebne zgodbe in odtisnili pomemben pečat. Na bisere, ki jih ne gre kar pozabiti, ampak se moraš vsake toliko vsaj za nekaj hipov spet naužiti njihovega sijaja.
Vedeli so, da prihajam. Nekdo jim je povedal. Najprej sem smuknila k učiteljem, da bi jih na hitro pozdravila, a sem iz učilnic že slišala hihitajoče se glasove.
»A si že bila v 3. b? Daj, pojdi, veš kako te pričakujejo. Imeli so cel teden priprav …« Ničesar nisem prav razumela. Priprav?
Koliko kričanja, skakanja s stolov, objemov, poljubov … Nebesednih potrditev, da si v preteklosti nekaj delal prav. In opomnikov, kako močno jih tvoje srce pogreša.
»Nekaj smo ti naredili.« Pričakovala sem risbico ali kakšen origami … Takrat pa je deklica Ariana prinesla vrečko. Iz nje je povlekla preložen list papirja in si ga prislonila na srce. Pogledala sem pobližje in prebrala napis Pritisni gumb. Ob »stisku« na njeno srce ga je obrnila in na njem so bila navodila za nadaljevanje: Pozdravljena, učiteljica Nuša. Moraš stiskati gumbe in nekaj se bo zgodilo.
Naslednji list, ki ga je povlekla, je bil zložen kot okno s polkni. Na njem je pisalo Odpri me. Razgrnila sem zavihka: Učiteljica Nuša, nekaj imam za tebe. Pod napisom je bil še en zakrit zavihek, ki me je ob odprtju presenetil z vsaj 50-imi pisanimi srčki! Pritiskov na gumbke kar ni bilo konec. Pobarvani in okrašeni listki z napisi Rada te imam … Pogrešam te … Vse do skrbno ročno izdelanih, okrašenih kuvert, v katerih so bile slikice mojih najljubših risanih junakov Minionov. Pa narisan ogromen Kevin (eden izmed srčkanih rumenih bitij)! Pa nalepke in drobne risbice …
Trajalo je več kot 15 minut, da sem odprla in pregledala vse, kar mi je bilo podarjeno. Misli niso dohajale dogajanja. Da znajo ti otroci narisati, izrezati in izdelati takšne stvari? Od kot jim ideje? Iz srca, seveda! Ampak … Počakaj … Vse to so šli narediti zame? Čeprav sem vedela, da sem delala dobro in jim dala, kar sem lahko, v takšnih trenutkih zapeče in te zbode vest, da bi lahko delal še bolje, da bi lahko dal še več.
»Počakaj, učiteljica, ni še konec, še nekaj imam!« Ne, zgodba pa še zdaleč ni končana. Zdaj pridemo do bistva.
Ariana in Jure sta začela brskati po svojih žepih, njuna nestrpnost in neučakanost pred »grand finalom« pa je kar sevala po razredu.
»Poglej, tole še imam zate! To je moj najljubši svinčnik!« pove Ariana.
»In to je moja najljubša radirka. Zate!« doda Jure.
Oči so jima žarele. Morala sem zajeti sapo in pogoltniki ogromen cmok, da sem zadržala solze. Pa ne, ker bi tako hlepela po radirki in svinčniku. Ker sta mi bila podarjena TA radirka in TA svinčnik. Oguljena in najbrž polna zgodb. Predmeta, ki majhnima sončkoma pomenita največ! In zdaj sta se odločila to podariti.
Kako zelo moraš čutiti željo po osrečitvi nekoga drugega, da – ne le deliš, ampak podariš nekaj, kar v tvojem srcu zaseda posebno mesto. Samo zato, da bi pokazal, kako zelo ga imaš rad, kako zelo ga spoštuješ in ceniš. Nisi žalosten, ker tega več ne boš imel. Celo srečnejši si! Ker ti srce napolni nasmeh na obrazu prejemnika, njegova sreča!
Kako težko je to razumeti velikim ljudem. Ali pa smo samo pozabili … Kodramo si možgane z iskanjem najdražjega, češ da cena odraža velikost in vrednost darila. A sreča ni v predmetih. Tudi ne samo v besedah. Sreča je v dejanjih. In je zmeraj vzajemna! Včasih se nam sploh ne zdi, da smo naredili kaj posebnega, saj smo le sledili notranjim vzgibom, vrednotam, srcu. Moči dejanj se zavedamo, ko se sreča obrne k nam. Zmeraj se. Na način, ki ga razumejo le tisti, ki so zmožni dati. Povedati, pokazati, narediti.
Nisem imela srca, da bi jima vzela njima tako dragocene predmete, a v nasprotnem primeru bi ju najbrž zelo razočarala.
»Z njima bom pisala in brisala samo zelo posebne besede in stavke. Obljubim,« sem jima prišepnila.
Sledil je dolg objem … Ki v mojem srcu traja še danes.
Nuša Maver, 1. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar