Med njimi je Martin Zabav, mož, ki ni znan samo po trdem delu, temveč tudi po dobrem srcu.
Že od malega je bil vzgojen v delu in veri. Rojen na kmetiji je hitro spoznal, da v življenju ni bližnjic in da vse, kar ustvariš, moraš ustvariti z lastnimi rokami. Z rokami, ki so obračale seno, vodile plug in kasneje, ko je postal krovec, polagale strešnike na hiše ljudi, ki so mu zaupali svoje domove. Čeprav je bil natančen in spreten mojster, je bilo tisto, kar ga je resnično ločevalo od drugih, njegova pripravljenost pomagati.
Ko je lanskega poletnega večera nad Novakami završalo neurje, so se starejši stisnili v hiše, otroci so strmeli skozi okna, veter pa je nosil listje, lomil veje in bičal zemljo. A najhujše je prišlo z neba – ledene krogle, velike kot orehi, so začele padati z neizprosno silo. Toča je razbijala strehe, vrtove spreminjala v katastrofo in na vse strani razbijala stekla. Ljudje so nemočno opazovali, kako jim narava jemlje tisto, kar so dolga leta skrbno gradili.
Ko je neurje končno ponehalo, je vas za nekaj trenutkov obstala v tišini. In nato – jok. Stari oče sosedove družine, Martinov sosed, je stal pred svojo hišo s povešenimi rameni, njegov dom pa je bil brez strehe. Dež je pronical skozi razbite strešnike, leseni tramovi so bili načeti, pohištvo znotraj pa mokro in poškodovano.
Martin ni čakal. Četudi je bil že v letih in je bil njegov pas za orodje že nekaj časa obešen na steni kot spomin na dolga leta krovske obrti, ga je zdaj ponovno zapel okoli bokov. »Nekatere stvari ne smejo čakati,« je zamrmral in že stopil proti sosedovi hiši.
S svojim starim, toda zanesljivim kombijem se je pripeljal do dvorišča in iz prtljažnika izvlekel lestev, žeblje in kladivo. Ni ga bilo treba prositi – vedel je, kaj je treba narediti. S težkimi koraki je stopil po lestvi, previdno, a odločno. Tramovi so bili vlažni in spolzki, a Martin je poznal strehe bolje kot lasten žep …
»Martin, saj ste upokojenec, ne morete več plezati gor!« so mu prigovarjali mlajši člani oškodovančeve družine. A on se je samo nasmehnil in rekel: »Roke ne pozabijo, kar so nekoč znale.«
Delal je vse dni, z njim pa še nekaj vaščanov, ki so se zgledovali po njem. Streha je počasi dobila svojo obliko nazaj, v hišo se je vrnila toplina, v sosesko hišo pa življenje.
Ko je bilo delo končano in so si vsi oddahnili, je sosed s tresočo roko stisnil Martinu dlan in komaj izdavil: »Ne vem, kako naj se ti zahvalim …«
Martin se je ozrl proti nebu, kjer so se med oblaki že začele svetlikati prve zvezde. »Nič ni treba. Dobro se z dobrim vrača,« je rekel in utrujen sklonil glavo.
Naslednji dan je Martin pri zajtrku na mizi našel košaro s svežim kruhom, domačo marmelado in steklenico vina. Priložen je bil listek z besedami: »Kdor hitro da, dvakrat da.«
Z nasmehom si je natočil kozarec vina in si mislil: »Prav imajo. Vse se enkrat vrne.«
Zala Krupljan, 7. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar