Zdaj živi v domu starejših občanov. Kljub bolezni je družabna ter vesela vsakega dogodka in srečanja. Rada pripoveduje o svoji mladosti, pa tudi o sedanjosti – predvsem o svojih vnukih. Je iskrena in iskriva pripovedovalka, zato mi ni bilo težko napisati eno njenih zgodb.
»Odraščala sem na majhni kmetiji v majhni vasici Ropoša na Goričkem. Ker sem vedela, da doma ne bom mogla pridobiti poklica, me je bližnji sosed spodbudil, da sem odšla v Avstrijo. Meja je bila blizu, tam čez pa majhno in prijazno mestece.«
Prekinila sem jo z vprašanjem: »Koliko let ste šteli takrat?«
»Petnajst!«
»In ste si upali iti kar sami od doma? V drugo državo?« sem se čudila.
»Upala, čeprav nisem imela denarja, nisem znala jezika in nikogar nisem poznala.«
»To je pa res pogumno,« sem ji pritrdila.
»O, ja. Bila sem pogumna, saj sem si morala sama služiti denar za šolanje, preživetje in internat. Delala sem vse proste dneve in ure, a je kljub temu vse skupaj postajalo predrago.«
»Ste odnehali?«
»O, to pa ne. Pozanimala sem se in najela sobico v Gornji Radgoni. Od tam sem hodila na delo. Nekaj časa peš, potem pa sem si kupila kolo. Poni!« je rekla še vedno zelo ponosno.
»Kar sami? Ste privarčevali toliko denarja?«
»Ja, sem! Kar sama sem ga kupila in se ga naučila voziti.«
Vsem, ki smo jo poslušali, so se zaiskrile oči, saj smo se spomnili svoje mladosti in veselja, ki nam ga je dala vožnja s kolesom.
»Ko sem se nekega dne vračala domov in prečkala avstrijsko mejo, sem tik pred vstopom v Slovenijo na tleh zagledala papirnato vrečo. Skočila sem s kolesa in jo vzela v roke. Ko sem jo odprla, sem skoraj omedlela, ker je bila ta polna denarja,« je rekla.
»Kaj ste naredili s tem denarjem?«
»To veliko vrečo, polno denarja, sem odnesla na slovensko mejo in jo izročila policiji. Rekla sem jim: ,To sem našla, vendar ni moje. Ta denar dajem vam, da boste naredili tako, kot je prav.’«
»In kaj je bilo potem?« smo vsi radovedno zrli vanjo.
»Potem sem živela naprej tako kot dotlej. Čez kakšen mesec pa me je na delovnem mestu obiskal avstrijski župan in mi prinesel pohvalo za pošteno delo, kmalu zatem pa je enako naredil še slovenski župan.«
»Ste bili ponosni?« sem vprašala.
»Sem. Tako zelo, da sem si ta dogodek zapomnila za vse življenje. Ko sem to zgodbo čez mnogo let povedala svojima otrokoma in jima zastavila vprašanje, kaj bi onadva storila v tem primeru, sta enoglasno rekla: ,Bravo mami! Ti si nama najboljši zgled, kako se živi pošteno. Tudi midva bi naredila enako.«
Darinka Kobal
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)