Vsako leto, ko se je julijsko sonce spustilo dovolj nizko, da je na plaži v Pakoštanah začelo prijetno pihljati, je Durđica Baksa vedela, da je prišel njen najljubši čas – družinski dopust.

Z možem in otrokoma so se že skoraj tradicionalno vračali v isto apartmajsko hišico na rahli vzpetini nad morjem, kjer so ob večerih vdihovali vonj borovcev ter poslušali valovanje morja in oddaljen smeh turistov.

Njihovi dnevi so bili mirni in polni preprostih radosti. Jutra so preživljali na plaži, kjer sta otroka tekala po obali ter nabirala kamenčke in gradila peščene stolpe, ki jih je morje vztrajno podiralo. Popoldnevi so bili namenjeni sončenju, počitku in dolgim pogovorom, za katere doma nikoli ni bilo časa. In ko je sonce začelo barvati nebo v oranžno, se je Durđica pripravila na svoj najljubši del dneva – večerni sprehod v mesto.

Pakoštane so bile vedno polne življenja. Prodajalci spominkov so razkazovali ročno izdelane zapestnice, vonj po pečenih palačinkah in kokicah se je mešal z morskim zrakom, otroci so se igrali na interaktivnih igralih, njihovi starši pa so čakali v bližini, jih občasno zaskrbljeno opazovali ali pa so se sproščeno smehljali. Durđica je svoja otroka vedno najprej pospremila do igral, potem pa sta si izbrala nekaj sladkega – sladkorno peno, sladoled ali barvit helijev balon.

Nekega večera je bila na obali še posebej dolga vrsta za sladkorno peno. Zrak je bil topel, iz daljave je dišalo po sveže pečenih ribah, ljudje pa so se zbrali okoli stojnic, kot bi se vse dogajalo v počasnem, prijetnem ritmu. Tudi Durđica je stala v vrsti s svojima otrokoma, ki sta se nestrpno odločala, kateri okus bi tokrat izbrala. Pred njima je stal fantič, star morda sedem ali osem let, oblečen v majčko, na kateri je bila podoba risanega junaka, in v rahlo sprane kopalke. V rokah je ves čas stiskal nekaj kovancev, ki jih je znova in znova prešteval.

Ko je končno prišel na vrsto, je samozavestno podal roko s kovanci prodajalcu, a že po prvem pogledu je bilo jasno, da denarja ni bilo dovolj. Prodajalec je fantu prijazno, a odločno povedal, da manjka nekaj kovancev. Fantov obraz se je v trenutku spremenil. Njegove oči so se napolnile s solzami, spodnja ustnica pa se je zatresla. Z rokavom si je poskušal obrisati oči, a solze so kar tekle. Ljudje v vrsti so ga opazovali; nekateri z usmiljenjem, drugi z zadrego, a nihče ni stopil naprej.

Durđica pa je. Nekaj v njenem srcu se je prebudilo – morda spomin na otroštvo, morda preprosta misel, da bi si vsak otrok zaslužil sladkorno peno. Ne da bi dolgo razmišljala, se je nagnila proti prodajalcu in rekla: »Prosim, dodajte še eno peno. Jaz plačam.«

Fant je dvignil pogled. »A res?« je zašepetal, kot bi se bal verjeti. Durđica se mu je prijazno nasmehnila: »Seveda. In veš kaj? Izberi si še balon – tistega, ki ti je najbolj všeč.«

Fantič je pogled usmeril k stojnicam z baloni. V tistem trenutku so se njegova ramena zravnala, oči pa so se zasvetile. »Tistega!« je rekel in pokazal na velik rdeč helijev balon v obliki motorja, ki je bil skoraj večji od njega.

Prodajalec mu je balon privezal okoli zapestja, fant pa je prvič glasno zajokal – a tokrat od sreče. Balon se je rahlo dvignil, fant pa ga je držal tako močno, kot bi bil največji zaklad na svetu. »Hvala … Teta …« je komaj iztisnil. Glas se mu je tresel, a tokrat od radosti.

Durđica je položila roko na njegovo ramo: »Ni za kaj, mali. Uživaj.«

Čez nekaj minut so k stojnici pritekli njegovi starši. Bili so zaskrbljeni, ker je sin izginil izpred njihovih oči. Ko je fant navdušeno pripovedoval, kaj se je zgodilo, so se starši obračali k Durđici, ki je stala nekoliko v ozadju. Mati je k njej pristopila prva; z nasmehom in s toplino v očeh: »Hvala, res … Tako se vam zahvaljujemo. Polepšali ste mu večer. In nam tudi.«

In tako se je tistega večera rodilo nekaj, kar živi še danes: prijateljstvo. Spoznali so se, se pogovarjali, izmenjali kontakte, naslednje dni pa so skoraj vsak večer preživeli skupaj. Otroci so se igrali, starši so klepetali. Zaradi enega samega trenutka dobrote je bil zgrajen most, ki je povezal dve družini, ki se sicer ne bi nikoli srečali.

Ko je pozneje tistega večera Durđica sedela pred apartmajem in prisluhnila zvoku valov, je pomislila, kako majhna je bila v resnici njena gesta. Nekaj evrov. Ena sladkorna pena. En balon, ki je toliko ustvaril: nasmešek, spomin in novo prijateljstvo.

In takrat je dojela nekaj pomembnega: Pomoč sočloveku je kot kamenček, ki ga vržeš v morje. Morda je droben, a ustvari valove, ki se širijo daleč naprej – v srca, v odnose, v prihodnost. Tisto noč je vedela, da je naredila nekaj dobrega. A brez pričakovanj je dobila še več: dokaz, da dobrota vedno najde pot nazaj. Da ljudje potrebujemo drug drugega. In da svet postane lepši vsakič, ko nekdo naredi nekaj prijaznega – ne zato, ker mora, ampak zato, ker lahko.

Zala Krupljan, 19. 11. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina