Zanj to ni bilo nekaj izjemnega, kar narediš tu in tam, ampak temelj, na katerem stoji svet. Tako je bil vzgojen v svoji rodni Garešnici, kjer so ljudje verjeli, da se človek v pravi luči pokaže takrat, ko nekdo drug potrebuje roko. Dedek je to nosil v sebi vse življenje kakor kamen, globoko zasajen v zemlji, ki se ga ne da premakniti ne glede na nevihte, ki jim je izpostavljen.
Že od mladih let je počel sto stvari hkrati. Če bi ga vprašali, kaj je po poklicu, ne bi znal dati jasnega odgovora. Popravljal je avtomobile, vozil v mednarodni špediciji, bil je varilec in še marsikaj vmes. In vsega se je lotil na enak način – z rokami, ki so znale skoraj vse, in s srcem, ki je znalo še več.
Ko smo bili majhni, smo sestrične, sestriči, babica in dedek skoraj vsako leto skupaj odšli na morje. Naše poletne počitnice so bile nekaj posebnega. Ne zaradi luksuza – daleč od tega, ampak zaradi ljudi. Komaj smo parkirali prikolico v kampu, so nam sosedi že prinesli nekaj za dobrodošlico – lubenico, domače pecivo ali steklenico domače pijače. Vedno je bilo nekaj. In babica je večkrat rekla: »To je zato, ker dedek vedno komu pomaga. Ljudje mu vračajo po svoje.«
V kampu je bil Rajko nekaj posebnega. Nikoli ni sedel na stolu in čakal, da mine dan. Če je komurkoli kaj crknilo – hladilnik, avto, prikolica ali čoln, so prišli do njega. Vse je znal popraviti. In še preden je človek dokončal stavek, je dedek že dvignil roke in rekel: »Prinesi, bomo pogledali.« Pri tem ni bilo pomembno, ali je bila že tema, vročina ali smo se ravno odpravljali na plačo. To, da je pomagal, je bilo zanj vedno na prvem mestu.
In o tem govori tudi zgodba, ki si jo v družini še danes pogosto pripovedujemo, ker v sebi nosi vse, kar je dedek bil.
Bila je sobota zvečer, dan pred našim vsakoletnim odhodom na morje. Pakirali smo stvari (brisače, odeje), pripravili hrano in preverili, ali imamo vse. Bil je tisti prijeten kaos pred dopustom. Kar naenkrat je zazvonil telefon. Dedek se je oglasil in po njegovem glasu sem takoj vedela, da gre za nekaj pomembnega. Klical je Janko, naš dolgoletni sosed iz kampa.
Bil je obupan. Njegov avtomobilski priključek za čoln se je zlomil in uničil. Če ga kdo ne bi popravil, ne bi mogli iti na morje. Povedal je, da je od nekoga slišal, da je Rajko najboljši varilec, kar jih pozna, in da bi ga prosil za pomoč.
Dedek ni okleval niti za sekundo. Ni rekel, da se naslednji dan že zgodaj zjutraj odpravimo na pot. Ni rekel, da nima časa. Ni rekel, da lahko v ponedeljek. Rekel je samo: »Pridi.«
Dve uri kasneje je Janko ves zaskrbljen in z zlomljenim priključkom v rokah že stal pred dedkovo garažo. Dedek je ocenil škodo, se obrnil in rekel samo: »To bomo rešili.«
In je začel. Varil je razpoke, popravljal, brusil in meril. Dva cela dneva je delal skoraj brez počitka. Mi smo čakali, babica pa je godrnjala, da bomo zamudili počitnice, ampak v srcu je vedela, da drugače ne more biti. Dedek ni znal reči ne človeku, ki ga potrebuje.
Tako smo namesto v nedeljo na morje odšli šele v torek zvečer. Ampak veš kaj? Nihče ni bil slabe volje. Janko je odpeljal svojo družino na morje. Bil je srečen kot otrok. Dedek pa … Dedek je samo veselo prižgal cigareto, se nasmehnil in rekel: »Zdaj gremo lahko tudi mi.«
Zala Krupljan, 17. 11. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)