V sodobnem času, ko srečanja z ljudmi v živo vse prevečkrat zamenjajo pogovori preko socialnih omrežij in telefonov, medtem, ko je druženja v živo precej manj, se zdi, da smo ljudje veliko bolj individualno usmerjeni vsak v svoje življenje.

Povsod pa na srečo ni prevladal individualizem.

Povsem drugačno vzdušje je zaznati v majhnem, hribovitem naselju z zavidljivim razgledom v dolino, poznanim pod imenom Javornik nad Štorami. V tem kraju sta se med sosedska složnost in podpora dobro ohranili, saj si tukaj sosedje med seboj večkrat priskočijo na pomoč pri vsakdanjih opravilih. Prav tako se med seboj pogosto obiščejo in tudi sicer med njimi vlada prijetno prijateljsko vzdušje.

Slednje sem pred nekaj dnevi doživela tudi iz prve roke, ko sem bila v teh krasnih koncih Slovenije na obisku. Ko sem sedela na terasi in se prepuščala brezskrbnemu uživanju, ter božanju prijetnih sončnih žarkov po obrazu, sem v bližini opazila moškega po imenu Miran Slomšek, ki se je pridno lotil spravila drv na sosedovem zemljišču. Ko je že nekaj časa delal na žgočem soncu, sva mu na pobudo moje sestre odnesli hladno pijačo, da se malce osveži. Veselo naju je pričakal in mimogrede smo se zapletli v prijeten klepet.

Miran je povedal, da je velikansko drevo, ki se je v eni izmed vetrovnih noči podrlo v bližini sosedove hiše, že nekaj časa podrto samevalo. Vedel je, da je sosed že na splošno zelo zaseden z delom in opravili na svoji kmetiji, zato mu je ponudil pomoč, da lahko razžaga drevo namesto njega. Sosed se je strinjal in Miran je zavihal rokave, vzel motorno žago v roke in v nekaj urah je od razžaganega drevesa ostal zajeten kup drv.

Ob našem klepetu je Miran lepo zaokrožil misel, ki dobro ponazarja sosedske odnose, ki so jih na Javorniku nad Štorami spletli med seboj: »Mi smo si kot sosedje res dobri med sabo. V marsikateri vasi si niso, ker samo gledajo na to, kje bo kdo imel več, ne pa da bi komu kaj dal ali pomagal.« Ob tem je dodal, da: »Zakaj bi bilo treba tako, če pa od sodelovanja navsezadnje nihče ni prikrajšan?«

To se je potrdilo tudi v tej zgodbi. Miranov sosed je bil namreč njegove pomoči zelo vesel, toda želel se mu je tudi po svoje zahvaliti. V zameno mu je odstopil drva, ki so ostala od podrtega drevesa, saj jih ima sam že dovolj. Miran je drva z veseljem sprejel.

Mateja Sekavčnik, 10. 3. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina