Senca bukev pada čez njihove obraze … Moj dedek stoji čisto na robu slike in z enim očesom gleda stran, kot da ni hotel biti slikan, pa so ga vseeno ujeli. Poleg njega je moja babi; rokavi spuščeni, na obrazu resnost, ki jo poznaš le, če si kdaj mesil kruh za devet ljudi in pazil, da ti mleko ne pobegne s šporgeta. Moja mama, stara tri leta, je v oblekici, zraven pa so njena zaveznica, krstna botra Ivana, ki smo jo vsi klicali Jenda, in njena družina.
Tisto ni bila posebna priložnost. Bila je vroča nedelja, kakršna je lahko le poleti pri nas. Po kosilu so šli na travnik, da so posneli fotografijo za v album. Takrat še ni bilo telefonov, le ena škatlasta kamera, ki je potrebovala minuto tišine. In v tej minuti je nastalo vse.
Dedek je bil Hrvat. Rojen v Garešnici, kjer so burje bolj ostre, ljudje pa bolj glasni kot pri nas. V Slovenijo je prišel mlad in zaljubljen. Zaljubljen naprej v mojo babico, potem pa počasi – in morda še bolj globoko – v našo zemljo. Nikoli se ni silil, nikoli se ni hotel pretvarjati, a korak za korakom je začel pripadati.
Slovenščino je govoril z mehkim naglasom. Ni mu bilo nerodno, ko je rekel žlica z dolgim i-jem. Ni ga motilo, ko ga je kdo popravil pri tem. Vedno se je le zasmejal in rekel: »Bo že. Samo da me razumete.« In smo ga. Bolje, kot bi si mislil.
Ljubil je naše gozdove. Gobe je nosil domov z neko spoštljivo previdnostjo, kot bi bile zaklad. Vedno je rekel: »Ta zemlja me je sprejela. Zdaj sem njen.« In to ni bila fraza. Vsako leto je posadil krompir na isti dan, ker tako to počnejo Slovenci. Pel je slovenske pesmi, četudi so mu bile tuje, in nikoli ni rekel vaša domovina, ampak vedno naša.
Babi ni veliko govorila o domovini. Zanjo je bil to način življenja. Da spoštuješ kruh. Da se usedeš k nedeljskem kosilu, četudi si sam. Da znaš prisluhniti vetru in na ulici pozdraviš stare ljudi. Bila je ženska velikih besed in dejanj in tudi kadar se je dotaknila zemlje z dlanmi, si čutil, da ve, kam spada.
Mama je rasla v Jugoslaviji. V šoli so učili o enotnosti, doma pa so gradili vrednote. Slovenija je bila skrita med vrsticami pravljic, v babičinih molitvah in v dedkovem ponosu, kadar mu je kdo rekel, da je fajn Slovenec. Mama je bila deklica med dvema svetovoma – med uradnim in tistim, ki ga čutiš v kosteh.
Danes, ko gledam to fotografijo, na njej ne vidim samo družine. Vidim preplet kultur, jezikov in odločitev. Dedek, ki se je odločil za Slovenijo – ne ker je moral, ampak ker je tako želel. Ker je v njej prepoznal dom. Babi, ki je učila, kako spečeš potico in kako molčiš, kadar te boli. In mama, ki je iz tega spletla nekaj, kar je podarila meni – tiho, trmasto ljubezen do domovine.
Zato ko me kdaj kdo vpraša, zakaj mi je mar, odgovorim: »Zato, ker je moj dedek izbral to deželo kot svojo. Ker je moja babica nikoli ni (zares) zapustila. In ker je mama med vsem tem znala ohraniti to, kar je najbolj pomembno – pripadnost domovini v srcu ne glede na to, kam te vodi življenje.«
In ker je ta zemlja – čeprav ne bo nikoli popolna – naša.
Zala Krupljan, 10. 7. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)