5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Sonce je počasi tonilo za Pohorjem, v zraku pa je bil tisti vonj po pokošeni travi, ki te v trenutku vrne v otroštvo.

»Takrat,« je začela, »smo bili cele dneve zunaj. Naš vrt pred hišo je bil srce poletja. Odeje smo razgrnili po mehki travi, se v kopalkah ulegli nanje in lovili sonce. Nekateri so imeli brisače čez obraz, drugi so brali, tretji pa so v senci stiskali kitaro in nežno brenkali. Nič ni bilo na silo. Ni bilo dirke ne tekmovanj, kdo bo naredil več, manj ali pa preprosto nič. Bili smo samo mi, sonce in občutek, da imamo vse, kar potrebujemo.«

Na stari mizi iz nebrušenih desk je stal vrč z bezgovim sokom, ki ga je vsako leto kuhala moja babi. Ob njem so bili ponavadi tudi nekaj kosov kruha in krožnik marelic ali kakšnega drugega sezonskega sadja. S stadiona so se slišali odmevi žoge in oddaljeno navijanje. Čas je tekel počasi, a prijetno.

Popoldne je nekdo iz družbe predlagal, da bi šli za šalo preteč en krog okoli stadiona. V trenutku so se zaslišali klici, naj naredijo pet, celo deset krogov, da bo bolj zanimivo. A moja mami Lidija je takrat samo nasmejano odkimala in rekla: »Če bomo rinili do konca, bomo jutri ležali napol mrtvi. En krog bo dovolj, da se malo razmigamo in da nas bo sonce še vedno čakalo, ko se vrnemo.«

Tekli so počasi, vmes pa so se smejali in škropili z vodo iz plastenke, ki jo je nekdo pustil ob ograji. Ko so prišli nazaj na vrt, so se spet ulegli na odeje. Sonce je še vedno grelo, ampak v zraku je bil tisti občutek prijetne utrujenosti, ki ti ne vzame volje za preostanek dneva.

Ko se je vročina polegla, so se preselili v senco hruške. Nekdo je rezal marelice, drugi pa je mešal sok v vrču. Smeh se je mešal z brenkanjem kitare in rahlim vetrom, ki je prinašal vonj po pokošeni travi. Nihče ni silil v nove izzive, nihče ni iskal nečesa več. Vsega je bilo ravno prav.

»Veš,« mi je rekla mama, »zmernost ni dolgočasna. Zaradi nje ti v spominu ostane več lepih trenutkov. Če bi takrat pretiravali, bi si zapomnili samo, kako smo bili izčrpani, tako pa se še zdaj spomnim topline sonca na koži, sladkega okusa marelic in občutka, da nič ne manjka.«

Ko sem jo poslušala, sem si prizor predstavljala kot fotografijo: mladi, raztreseni po odejah, nekateri izmed njih z zaprtimi očmi, sonce, ki se lomi skozi liste hruške, in mir, ki ga lahko da le poletje, ko znaš živeti počasi. In potem sem jo res videla – staro fotografijo, ki me je popeljala točno tja, v tisti čas in na tisti vrt, kjer je bila zmernost naravna, sreča pa preprosta.

Zala Krupljan, 1. 8. 2025