Na prvi pogled se bo zdelo, da je to zgodba o ježu, vendar je to zgodba, ki sporoča, da smo ljudje, ki živimo v Sloveniji, za sodelovanje, da pripadamo svetu, kjer lepa gesta odraža spoštovanje do narave in živali ter da smo družba, v kateri vlada medsebojna pomoč.
Ura je sedem zjutraj in je normalen delovni dan. Tisti, ki živijo v Ljubljani ali se vozijo mimo nje v zgodnjih jutranjih urah, zagotovo vedo, da je promet v njenem središču med sedmo in osmo uro kar precejšen in da se vsem zelo mudi.
Peljem se v smeri proti BTC-ju in na prehodu za pešce stoji ježek. Živ ježek. Zmeden revež v tisti gneči sredi prometnega kaosa. Zdelo se je, da je otrpnil od vsega hrupa in preveč dogajanja okrog njega. Je bil pa pogumen, kajne? Sredi centra je lepo po pravilih izbral, da prečka cesto na prehodu za pešce. Zazdelo se mi je, da kljub pogumu tega ne bo preživel.
Vklopila sem vse štiri smernike, stopila iz avta in mu pomagala čez prehod. Samo pomagala sem mu, da je pospešil korak in se premaknil z mesta, ter ga usmerila s ceste na zelenico. Šel je svojo pot in zelo prijetno presenečena sem bila nad reakcijo ljudi.
Dejstvo je, da je bil ponedeljek zjutraj in da je bila ura sedem. Da ne pozabim povedati, da se je za mano takoj zvrstila dolga kolona vozil. Vendar prav nihče ni trobil, nihče ni bil nervozen. Nihče ni dal vedeti, da se mu mudi. Vsi so le mirno opazovali to misijo reševanja ježa in čakali, da se je premaknil na varno območje. A ni to lepo?
En gospod je iz avta celo zavpil: »Super, bravo in hvala,« drugi je pokazal dvignjen palec. To se mi je zdelo zelo lepo, saj smo rešili ježa, on pa je nam polepšal jutro; kar tako mimogrede s svojo ljubkostjo in medtem, ko smo ga opazovali, kako stopiclja na varno. Vsi smo se razveselili tega, da mu je uspelo in da smo ga v skupnem duhu rešili.
Zanimivo je tudi to, da sem v tistem dogajanju na prehodu zagledala kovanec za dva evra in ga pobrala s tal. A ni krasno, kako mi je življenje takoj poslalo nekaj v zahvalo? Pomembno se mi zdi, da nam je mar; za človeka, za živo bitje. Da si, če je to možno, medsebojno pomagamo in se podpiramo v dobrih dejanjih. Da stopimo skupaj, sodelujemo in dihamo za eno idejo.
Majhna dejanja so tista, ki prinašajo zadovoljstvo naši duši in gradijo temeljne vrednote Slovenije.
Tamara Andrašič, 4. 9. 2025