Pri osemnajstih letih sem sprejela eno najpomembnejših odločitev svojega življenja.

Želela sem izkusiti nekaj novega, kar bi mi odprlo oči in srce, zato sem se pridružila skupini prostovoljcev in za tri tedne odšla v Izolo, v Dom dva topola, kjer preživljajo poletne dneve ljudje z mišično distrofijo.

Prvi dan sem bila vznemirjena in hkrati nekoliko prestrašena. Nisem vedela, kaj me čaka. A kmalu sem spoznala, da so se mi odprla vrata v svet, ki ga prej nisem poznala. Ljudje, ki so tam živeli, so me sprejeli s toplino, nasmehom in neverjetno močjo, ki je kljubovala njihovim telesnim omejitvam. Učila sem se, da človekova resnična moč ne izvira iz mišic, temveč iz srca in poguma, da vsak dan znova vstaneš in živiš po svojih najboljših močeh.

Med prostovoljci sem spoznala mlade iz Romunije, Amerike, Madžarske in Češke. Čeprav smo prihajali iz različnih držav in kultur ter smo govorili različne jezike, smo se hitro povezali. Skupne naloge, smeh, pogovori pozno v noč – vse to je stkalo iskrene in močne vezi med nami. Bili smo tam drug za drugega, tako kot smo bili tam za stanovalce doma. Ko je kdo od nas podvomil vase, smo ga drugi dvignili. Ko je kdo potreboval pomoč, smo mu jo brez oklevanja ponudili. Naučila sem se, da resnično nikoli nismo sami – če si le dovolimo, da nam nekdo poda roko.

Najlepši trenutki so bili tisti majhni, a dragoceni. Skupaj smo vozili stanovalce na sprehod ob morju, jih spremljali na delavnicah in jih poslušali, ko so nam pripovedovali svoje zgodbe. Naučili so me hvaležnosti za stvari, ki sem jih sama do takrat pogosto jemala za samoumevne – za zdravje, za zmožnost hoje in premikanja brez pomoči. Prav tam sem dojela, da prostovoljstvo ni le dajanje, temveč tudi prejemanje. Dobiš namreč toliko modrosti, topline in življenjskih naukov …

Najbolj dragocen trenutek, ki mi bo za vedno ostal v spominu, pa se je zgodil že prvi teden, ko me je ena od varovank prosila, če jo zapeljem do obale, ker je želela videti sončni zahod. Tam mi je tiho rekla: »Najbolj sem se bala, da bom tukaj komu v breme. Veš, dolgo sem zbirala pogum, da bi sama odšla na dopust. In tukaj ste sedaj vsi vi, ob katerih se zopet počutim živo. Vedno bom hvaležna za to.« Takrat sem razumela, da včasih ljudje ne prosijo za pomoč; ne zato, ker je ne bi potrebovali, ampak zato, ker se bojijo, da jih ne bomo razumeli. Se zavedamo, da je prav naša pripravljenost podati roko tista, ki lahko nekomu vrne občutek dostojanstva in kanček sreče? 

Po teh treh tednih sem se domov vrnila drugačna. V meni je ostal občutek, da sem del nečesa večjega – skupnosti, ki temelji na sočutju in medsebojni pomoči. Dobila sem nove prijatelje, ki so še dolgo zatem predstavljali del mojega življenja, in spoznala, da je moja prihodnost povezana s skrbjo za ljudi.

Ko si podamo roke, postanemo močnejši. Ko si delimo breme, postane pot lažja. Ko nekomu pomagamo oz. ko kdo pomaga nam, se zavemo dejstva, da nikoli nismo sami.

Maja Grošelj, 7. 9. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina