5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

»Oh, kje je že to,« z malce zamišljenim izrazom na obrazu pripomni Jani, medtem ko spremlja pogovor med mano, Marjetko in Sabino. 

»Ja, trideset let je od takrat, ko sem prvič prišel na vašo kmetijo s sestro in njeno družino,« nostalgično pojasni. »Ko smo se zapletli v pogovore, ki so bili veliko več kot samo vljudnostne fraze, sem vedel in začutil, da se bom vrnil. In vračam se že trideset let.« 

»Sprva kot gost penzionist,« pove Marjetka, zdajšnja vodja turistične kmetije. Nato pa so se vezi tako močno stkale in prepletle v prijateljstvo, da nam je Jani ponudil pomoč pri delu na kmetiji. 

»Seveda, le kako ne bi bili veseli take ljubeče ponudbe, saj je bilo na kmetiji vedno več kot dovolj dela,« z nasmeškom pripomni Marjetka, Jani pa pojasni, da mu nikoli ni bilo težko priskočiti na pomoč nekomu, ki to potrebuje. Torej, v teh tridesetih letih se je na kmetiji zvrstilo že mnogo dogodkov, postorilo veliko dela in skorajda pri vsakem večjem opravilu je bil prisoten tudi Jani. 

»Kljub njegovi službi in obveznostim, med katerimi je tudi skrb za starša, je vedno našel čas in voljo ter priskočil na pomoč,« ga tokrat s hvaležnostjo in milim pogledom pohvali Sabina.

»Vedno rad pridem,« s širokim nasmehom, značilnim zanj, pojasni Jani. »Še posebej vesel sem, ko se po zaključku težkega dela zvečer vsi skupaj usedemo za mizo, spijemo špricer ali dva in poklepetamo.

»Naš Džonči,« kot ga včasih ljubkovalno in po domače pokliče Sabina, »je pravi humorist, ki je vedno pripravljen povedati kakšno šalo po domače.« Seveda se na ta račun dodobra nasmejimo in nemalokrat so se taki večeri razpotegnili dolgo v noč. Popestrili smo jih tudi z veselim prepevanjem in obujanjem spominov iz preteklosti. 

»Oh ja,« doda Jani. »To so nepozabni, lepi trenutki, ki se jih oklenem takrat, ko življenje ni najbolj rožnato.« 

Marjetka pove, da bi rada posebej izpostavila dogodek letošnje pomladi: »Ker smo nujno potrebovali pomoč pri spravilu drv, smo zadnji trenutek na pomoč poklicali Janija, pri tem pa nismo vedeli, da je bil že zmenjen za vsakoletni pohod. 

Toda njegov odziv nas je vse presenetil: »Pohod bo tudi naslednje leto, drva pa je potrebno pospraviti sedaj in seveda bom prišel.« Torej, takšna je njegova širokosrčnost in pripadnost tej družini. Prav tako pa vsi Ferencovi izredno cenijo Janija in ni ga dogodka v družini, na katerega ne bi bil povabljen. 

»Seveda, saj je že naš družinski član,« povesta skoraj v en glas sestri Marjetka in Sabina. »Na žalost je bil zadnji takšen dogodek slovo od očeta, s katerim se je Jani prav tako lepo razumel, oče pa ga je cenil kot lastnega sina. Starša sta ga sprejela za svojega,« pojasni Sabina. »Tudi v teh težkih trenutkih je bil Jani ves čas prisoten. Bil je v veliko oporo in pomoč naši mami in vsem nam, česar ne bomo nikoli pozabili.« 

S hvaležnostjo v očeh in ganljivimi pogledi, usmerjenimi proti Janiju, zaključimo pogovor.

Srečna sem, da lahko zapišem zgodbe, kot je ta, kajti nobena izgovorjena beseda ne bi bila dovolj velika zahvala človeku s tako plemenitimi lastnostmi. Lahko nam da misliti, kaj pomeni biti človek v pravem pomenu besede in kaj pomeni biti nekomu pripaden tako zelo močno, da opustiš svoja opravila, prestaviš pohod za eno leto in namesto tega priskočiš na pomoč ljudem, ki te potrebujejo. Občutek imam, da to ni zadnja zgodba o tebi, Jani, in da se bo kmalu spisala še kakšna.

Jožica Kous, 22. 7. 2025