Odobravanje in podporo vidiš že v njihovih očeh, ko te pozdravijo, se nasmehnejo otroku in ti brez obotavljanja pridržijo vrata, da lahko skoznje zapelješ z vozičkom. Pravzaprav se tudi avtomobili pogosteje ustavljajo pred prehodom za pešce, če tam stojiš z otroškim vozičkom, in potrpežljivo počakajo, da prečkaš cesto.
Vse to je zadnje leto in pol zame povsem nov svet in dodatni pokazatelj, kako dobri so ljudje po srcu, četudi tega prepogosto ne opazimo. A včasih, samo včasih te poleg vseh teh prijaznih pozdravov in drobnih lepih gest preseneti še kakšno na videz prav tako drobno dejanje, ki pa v sebi nosi vesolje ljubezni.
Kmalu za tem, ko sva s partnerjem domov pripeljala nebogljenega novorojenčka in se začela navajati na svoji novi, najpomembnejši vlogi na svetu – mamica in ati ter v resnici v svoj dom nisva bila pripravljena sprejeti še nikogar, razen najbližjih, je zazvonilo na vratih. Pogledala sem skozi kukalo. Živiva v bloku na robu Žalca in pred vrati sem zagledala zdaj že nekdanjo sosedo iz stanovanja nasproti najinemu. Starejšo in prijetno, čeprav ne posebej vljudno žensko, ki ji čas ni prizanašal.
Njen obraz je utrujen in prepreden z gubami, ki pripovedujejo številne zgodbe. Oči so utrujene, a tople in prijazne. Njen glas je škripajoč. V njenih besedah odmeva meni tako zelo domač balkanski naglas. Vedno prijazno pozdravi. Komaj hodi in njene roke so zgarane, v njenih nekoč vranje črnih laseh pa se svetlika nešteto sivih las. Poznam jo le bežno, z ulice oziroma iz bloka. Čeprav jo poznam že zelo dolgo, se mi zdi, da že s svojo pojavo pripoveduje svojo težko življenjsko zgodbo.
Brez obotavljanja sem odprla vrata, saj sem predvidevala, da zagotovo nekaj potrebuje, če se je oglasila pri nama. A v resnici ni potrebovala ničesar. Želela nama je le pomagati in na svoj način pozdraviti novega člana našega gospodinjstva.
V roke mi je pomolila temno modre pletene copatke, ki jih je spletla s svojimi zgaranimi rokami. »Na, za tvojega sina,« je rekla brez pozdrava in brž odšla stran. Komaj sem se ji uspela zahvaliti. Ko sem zaprla vrata, sem bila presenečena, a sem hkrati občutila neizmerno hvaležnost. Hvaležnost, da je starki toliko pomenil moj novorojeni sin ali pa sem ji toliko pomenila jaz, četudi me pozna bolj bežno, da se ji je zdelo vredno urno zavrteti svoje okorne, postarane prste, napeti utrujene oči in splesti copatke za novega prebivalca Zemlje. Čudovito!
Maja Horvat, 1. 7. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)