Vedno sem mislila, da je domačinka, vendar ni. Med najinim pogovorom je beseda nanesla na to, kako je prišla v našo vasico.
»Ko prideš v nov kraj, kar hitro občutiš energijo ljudi, ki so v tvoji bližini. Odraščala sem v Goričah. V študentskih letih, ko sem izkušnje nabirala v gostinstvu, sem se po dolgem času srečala s fantom, ki sem ga poznala že od malih nog in s katerim sem se družila, kadar sem bila na počitnicah pri babici in dedku v bližnji vasi Lahovče,« je povedala Lidija. Zaljubila sta se in si v Cerkljah ustvarila družino. V vseh teh letih pa je tudi s sosedi spisala lepe spomine, polne pristne, brezpogojne medsebojne pomoči.
»Starejši par, soseda Stane in Vera, že od nekdaj gojita tako pristen in ljubezniv odnos do vseh nas.« Med spomini še posebej odmeva prigoda o sprehodu nekega poletnega dne. Takrat je Lidija odšla na sprehod kar brez dežnika, čeprav je bilo videti, da bo verjetno deževalo. Res je nekje na pol poti začel padati dež. Malo jo je že zaskrbelo, takrat pa je zagledala sosedov avto, kako se ji približuje. »Sosed je prišel pome, ker je videl, da se je vreme kar naenkrat poslabšalo. Vedel je, da nisem vzela dežnika s sabo, saj sva se malo pred tem pozdravila pred hišo. V hecu je še rekel: ,Evo, tu sem, da ne boš mokra kot cucek.’ Vedno se rad poheca in ni dneva, ko me ne bi vprašal, kako sem.«
Njegova partnerka Vera nas sosede vedno zelo rada razvaja z domačimi dobrotami. Tudi topel obrok je že večkrat prinesla, ko je izvedela, da je kdo bolan. »Tudi mi jima pomagamo pri spravilu drv in podobnih opravilih.« Lidija jima velikokrat pomaga tudi pri upravljanju s telefonom in drugimi digitalnimi napravami, ki lahko starejšim hitro povzročijo kakšno preglavico.
»Res sta dobri osebi. Zadnjič, ko sta bila fanta zjutraj sama, ker sva midva že zgodaj odšla v službo, je soseda Vera prišla pozvonit, ju zbudit in opomnit, da je čas za odhod v šolo.«
»Tudi ostali sosedi so zelo dobrosrčni in vedno pripravljeni pomagati,« pravi Lidija. Enkrat na leto se ljudje z vse ulice tradicionalno podružijo na medsosedskem pikniku. Česa takega nisem bila vajena nikoli prej.« Lidija je resnično hvaležna, da z družino živijo in gradijo svojo prihodnost v tako čudovitem kraju.
Vse bolj je vpeta v skupnost. Čeprav ni bila rojena v Cerkljah, je postala del njih. In Cerklje so postale njen dom. Ni našla le kraja, ki je postal njen dom, ampak je tukaj končno deležna tistega občutka pripadnosti, ki si ga je vedno želela občutiti.
Maja Grošelj, 30. 6. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)