5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Največji pečat je mestu pustil pesnik dr. France Prešeren, ki je tukaj živel dve leti. 

Z učenci naše šole vedno radi obiščemo to mesto. Njegova lepota se kaže tudi v Plečnikovih detajlih. Med zidovi gradu Khiselstein in na ulicah, polnih starih meščanskih hiš, si lahko vedno ogledamo kaj zanimivega. 

S sodelavci smo se z veliko radovednostjo odzvali povabilu na ogled dokumentarnega filma Novi sošolci, katerega režiser je naš sokrajan Toni Cahunek, ki je kar pet let posvetil proučevanju vključevanja otrok s Kosova v slovenske šole. Pri ustvarjanju dokumentarca so ga navdihnile spremembe, do katerih je prišlo v domačem Kranju zaradi gospodarske rasti, s čimer se je povečalo povpraševanje po tujih delavcih, ki so se začeli seliti sem, z njimi pa so prišli tudi njihovi otroci.

V dokumentarcu so prikazane resnične zgodbe otrok, učiteljev in staršev ter naporov in uspehov otrok s Kosova. Del filma je posnet tudi na Kosovu, pri čemer lahko gledamo ganljive posnetke otrok, ko ponovno obiščejo svoje nekdanje šole, kjer obujajo spomine in razkrivajo ozadja zgodb, zakaj so se njihove družine odselile od tam. 

Gre za resnične zgodbe o tem, kako so otroci doživljali selitev, kako se učijo novega jezika, kako se spopadajo z osamljenostjo in kako jih lahko v razredu dvigne ena prijazna beseda. Vsak otrok, vsak pogled, vsaka beseda prinaša nekaj novega, a hkrati univerzalnega; to je želja po pripadnosti. 

Sprejemanje drugačnosti se začne prav tukaj: v razredu, na ulici, na igrišču, v trgovini …

Režiser nam na lep način pokaže, kako lahko z vsem spoštovanjem do lastnega kraja ustvarjamo  prostor za vse ljudi, ki si prav tako želijo živeti tukaj. Kraj ni samo naš le zato, ker smo tukaj rojeni, ampak pripada tudi ljudem, ki so se odločili, da tukaj ostanejo, delajo, hodijo v šole …

Včasih se zdi, da smo si različni; po jeziku, po navadah, po izgledu, po kulturi, a ravno v teh razlikah se skriva priložnost, da se učimo drug od drugega, da rastemo in da postajamo še bolj raznovrstna skupnost. Ko sprejmemo nekoga, ki prihaja iz drugega kraja, moramo pri tem sprejeti tudi njegov svet ter njegove zgodbe, glasbo in običaje. Takrat ne govorimo več o njih in o nas, ampak o vseh nas skupaj. Pripadnost ne pomeni, da se moramo odpovedati temu, kar smo, ampak, da smo lahko tisto, kar smo, in da nas drugi z vsem tem sprejemajo. 

V dokumentarcu je jasno prikazano, kako pomembna je pripadnost za otroke, ki prihajajo iz različnih kulturnih okolij. Posameznik, ki čuti pripadnost skupnosti, se lažje razvija, izraža svoja mnenja in sodeluje z drugimi. Pripadnost mu daje občutek varnosti.

Dom je tam, kjer živimo, kjer nas razumejo, slišijo in sprejemajo takšne, kakršni smo. V vseh jezikih. S srcem. 

Naj bo drugačnost nekaj, kar nas bogati, in ne nekaj, kar nas ogroža. Sprejemanje drugačnosti ne pomeni, da pozabimo, kdo smo, ampak, da damo prostor tudi drugim, da so lahko to, kar so. 

Zaključujem pa z mislijo režiserja, ki pravi, da si želi, da novi sošolci ne ostanejo novi, ampak da postanejo naši sošolci. Tako v razredih ne bomo več uporabljali izrazov oni in mi, ampak bomo govorili o vseh skupaj. 

Maja Grošelj, 1. 6. 2025