5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Zapisujem njene spomine, ki mi jih je zaupala z globoko mero iskrenosti in ljubezni:

»Ko pomislim na otroštvo, me najprej objame vonj po starem lesu in po domači juhi, ki se je kuhala na štedilniku. To so bila drugačna leta. V tistih zelo skromnih časih, ko si bil večkrat lačen kot sit, smo imeli nekoga, ki je razsvetlil tudi najbolj sive dni. To je bila sestra Doroteja.

Spomnim se je, kot bi bilo včeraj – njene nežne roke, ki so znale vse; šivati, gnesti testo, popravljati raztrgane šolske torbe in izboljšati razpoloženja. Bila je nuna, ampak zame je bila predvsem človek. Srce, ki je znalo poslušati in ki nikoli ni sodilo. Vsak otrok, vsak starš, vsak osamljen človek v mestu ali iz okoliške vasi, vsi smo čutili, da smo pri njej varni. Bila je tiha moč naše župnije.

Tako tiho je znala hoditi, da si jo prej zavohal po domačem milu, kot pa slišal. Njeni koraki niso bili lahki, so bili pa vedno mirni. Vsi smo vedeli, da se, ko pride sestra Doroteja, nekaj spremeni – ne nujno svet, ampak dan. Vsaj tisti dan.

Bila je učiteljica, kuharica, nekakšna svetovalka pa še psihologinja, čeprav takrat te besede nismo poznali. Vse je znala. Resno. Ne zato, ker bi želela biti pametna, ampak ker je želela vsem pomagati. In za to, da lahko pomagaš, moraš znati.

Včasih je sedela za klavirjem v župnijski dvorani. Če si bil otrok, si si mislil, da zna pač vsaka nuna igrati na klavir. Ampak ona je igrala drugače. Ne za občinstvo – igrala je, kot da jo slišijo tisti, ki so že odšli, ali pa tisti, ki jih nihče drug ni slišal. Ona je bila kriva, da sem kasneje tudi sama postala profesorica klavirja.

Najbolj pa sem si jo zapomnila po punčkah. Ne tistih iz trgovine – teh itak ni bilo. Punčke iz krp z ročno sešitimi očmi; pogosto je bilo eno oko večje kot drugo. Pa čudne roke; ena dolga, druga kratka, ampak nam so bile to najlepše igrače. Ona nas je učila šivati. Punčke smo izdelovali sami. Včasih je bila to edina igrača, ki si jo imel. In takšno punčko si ponosno nesel domov, jo pokazal mami in šel z njo spat. Decembra vsako leto smo jih otroci pod njenim vodstvom šivali za tiste otroke, katerim starši niso mogli kupiti igrač.

Pa zborček. Na vaji smo peli v kakšni mrzli sobi, kjer si najprej pihal v roke, da si jih ogrel. Ni bilo ozvočenja, ni bilo mikrofonov. Samo glasovi. In potem smo šli nastopat – včasih kar v kakšen hlev, včasih na vaški praznik. Ljudje so nosili hrano ali nam dali kakšen tolar, včasih pa so imeli le solze v očeh. Doroteja nikoli ni govorila, da je to dobrodelno, čeprav je bilo. Vse, kar je naredila, je bilo za druge. Zbrana hrana in denar sta bila vedno namenjena pomoči potrebnim.

Ko si šel k njej – pa če si bil otrok, mama s tremi službami ali starka brez pokojnine – te je vedno vprašala, kako si. In to je znala vprašati na način, da si ji povedal resnico. Ne zato, ker bi te silila, ampak ker si si želel, da bi vedela.

Nikoli ni dvignila glasu. Ni sodila. Tudi ko je videla, da se kdo v življenju spotika, ni rekla ničesar. Samo tiho je bila zraven.

Danes je ni več. Njene punčke, izvezene z otroško nerodnostjo, se še najdejo v kakšni podstrešni škatli sedaj že odraslih ljudi. Morda kje v cerkvi še ostaja zvok njenega igranja na klavir – neslišen, ampak čuten. In nekdanji zborček otrok je zdaj odrasel, razkropljen, a ko kdo izmed njih zapoje staro pesem, nekaj v njem zavibrira.

Ko se danes govori o skupnosti, o tem, da bi morali biti bolj povezani med seboj – ja, mi smo to imeli. Zaradi nje.«

Zala Krupljan, 18. 5. 2025