Gosto posejana drevesa tu objemajo stare hiše, tu so misli jasnejše, sočutje pa glasnejše. V pristnem objemu tukajšnje narave se je nekoč odvila zgodba, ki še danes greje srca tistih, ki so jo doživeli – zgodba o medsebojni pomoči, o človečnosti in preprostih dejanjih, ki osvetlijo tudi najbolj samotne dni. Na tem koščku raja na zemlji je imel svoj prostor pod soncem tudi gospod Silvo Petkovšek.
Silvo je bil starejši možakar, ki ga je življenje izklesalo v skromnega in tihega človeka. Njegov dom se je nahajal nekoliko odmaknjeno, ob robu gozda, kjer so krošnje dreves nudile senco tudi, ko so bila poletja najbolj vroča. Že nekaj let je bil obnemogel, zato marsičesa ni več zmogel sam. Kljub temu je bil vedno nasmejan in imel je oči, ki so še vedno ohranjale mladosten lesk, kadar je spregovoril z nekom, ki si je vzel čas zanj.
Njegovo življenje ni bilo vedno lahko. Samota, ki je bila del slednjega, je zahtevala organizacijo in pogum. Ko je poleti sonce še močno grelo, je Silvo že mislil na zimo – na kurjavo, na les in na tople obroke, ki jih morda ne bo. A prav v tem času so vmes posegla srca članov družine Pristovnik, ki je živela v bližini, in odločili so se, da pomagajo gospodu Silvu.
Člana te družine, Lidija in Srečko, sta nekega dne pozno poleti prinesla več kot le dobro voljo. Prinesla sta sekire, motorno žago, delovne rokavice in načrt, kako sekati, zložiti in pripraviti drva za zimo. Združiti koristno s prijetnim. Silvo je bil ganjen že ob njunem prihodu, a pravo toplino je čutil, ko sta z vztrajnostjo delala zanj, kot bi to počela zase. S sabo sta pripeljala tudi ekipo; dodatne roke za pomoč.
Medtem ko so njihove roke neutrudno žagale, sekale in nosile les, je v zraku že dišalo po sveže zakurjenem žaru. Na rešetkah so cvrčale domače dobrote – klobase, meso in nekaj zelenjave z bližnjega vrta. Rujna kapljica je bila dobra, pogovor živ, smeh pa sproščen. Vse skupaj ni bilo le delo. Bili sta skupnost in bližina. Silvo je sedel nekoliko ob strani, a z vsakim trenutkom bolj v središču. Besede so bile odveč – bil je preprosto hvaležen, da ni pozabljen.
Zraven je prišla še soseda Minka. Danes je ni več med živimi, a tedaj je s sabo prinesla nekaj posebnega – pečen jogurtov kolač iz češenj in drugih pristnih domačih sestavin. Na koncu dneva ga je narezala in ponudila, kar se je mnogim vtisnilo globoko v srce. Preprost kolač, ki je bil v tistem trenutku poln pomena.
Zabava se je zavlekla do večera. Ob gozdni tišini, ki sta jo spremljala šelestenje listov in oddaljeno oglašanje ptic, so se pogledi srečevali, obrazi pa dobesedno svetili od ponosa. Silvo je bil utrujen, a zadovoljen. Nekje med vrati in prvim korakom v noč je rekel: »Hvala. To mi pomeni več, kot si vsi skupaj lahko zamislite.«
Gospod Silvo je zdaj že nekaj let pokojen, a tisti, ki so ga poznali, ga še vedno nosijo v srcu. Spomin nanj je povezan z vedrim duhom, s toplim pogledom in z nevsiljivo modrostjo. Bil je človek, ki za srečo ni potreboval veliko – le nekaj topline, prijazen obraz in občutek, da pripada. Nekomu, nekam … Da je preprosto del nečesa.
Pregovor pravi: Roka roko umije, obe pa obraz … In prav v takih trenutkih, ko si podamo roke, da bi si iskreno pomagali med sabo, se ne očisti le obraz, ampak tudi srce. Takšna dejanja ostanejo v naših spominih kot odtisi, ki nas opominjajo, da smo najmočnejši takrat, ko nismo sami.
Zala Krupljan, 20. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)