5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

V njenih očeh se zrcali svet, v katerem barve, teksture in zgodbe govorijo glasneje od besed. Že kot otrok je živela z umetnostjo. Risba, kiparstvo, slikanje – vse to ji je bilo samoumevno kot dihanje. Ne spomni se dneva, ko ne bi ustvarjala. Že kot deklica je v narisanem stolu videla dušo, v stari omarici pa čutila zgodbe tistih, ki so jo nekoč uporabljali.

Njena pot ni bila vedno lahka, a nikoli ni odstopila od svoje resnice in ljubezni do umetnosti. Odločila se je za študij restavratorstva, saj jo je od nekdaj vleklo k oživljanju starega in pozabljenega. Ni ji bilo dovolj ustvarjati novo – želela je rešiti, ohraniti in podaljšati življenje predmetom, ki jih danes mnogi prezrejo. Vsak kos pohištva, vsak predmet, ki pride v njene roke, dobi nov namen, nov dih – a pri tem ohrani svoj izvor, svojo zgodbo in identiteto.

Restavriranje zanjo ni le ena izmed obrti, ampak čutna, globoka vez s preteklostjo. V kosu, ki ga prejme, ne vidi samo razpokane površine ali odpadlega laka, pač pa babičine roke, ki so vsak večer na ta stol ali mizo položile skodelico čaja. Vidi dedka, ki je večer za večerom sedel ob tej omarici in v njej hranil pisma, fotografije in spomine. Vsak kos, ki ga obnavlja, pripoveduje zgodbo in v Natašinih rokah ta zgodba dobi priložnost živeti naprej.

Poseben poudarek daje slovenski kulturni dediščini. Pogosto obnavlja predmete, ki izvirajo iz slovenskih kmečkih domov, iz mestnih vil prejšnjega stoletja ali iz obrtniških delavnic, kjer so živeli in ustvarjali naši predniki. »Slovenija je polna skritih zakladov,« pravi. »Na podstrešjih, v kleteh in v starinskih hišah so predmeti, ki jih mnogi vidijo kot staro kramo. A ti predmeti so dragoceni nosilci spomina. So most do prednikov. So naša zgodovina, ki jo lahko otipamo.«

Nataša vlaga v svoje delo neizmerno spoštovanje do tradicije, hkrati pa svoj umetniški čut, ki vsak kos povzdigne v nekaj več. Vseeno ji je, ali gre za skromno leseno skrinjo ali za bogato izrezljano kredenco – obravnava ju z enako mero ljubezni in pozornosti.

Skozi leta je pomagala ohraniti nešteto kosov, ki bi sicer končali na smetiščih ali v pečeh. Marsikatero družino je ganila do solz, ko ji je vrnila obnovljen dedkov stol ali babičino kredenco. Ko staro pohištvo zažari v novi lepoti, a se pri tem ohrani duh časa, ji to pomeni več, kot bi lahko opisala z besedami.

V času, ko svet hiti in ko prevladujejo množični izdelki brez duše, se mi zdi, da njeno delo predaja sporočilo, da se je vredno ustaviti. Da je vredno poslušati zgodbe naših prednikov ter jih čutiti skozi les, kovino in tekstil. Vrednote, ki jih prenaša skozi svoje delo, so tiste, ki nas kot narod držijo pokonci – spoštovanje naših korenin, spoštovanje do rokodelstva in preteklosti, ki nas je izoblikovala.

»Vsak kos je kot stara pesem,« pravi. »Čeprav je obrabljena in jo je čas že skoraj izbrisal, jo lahko s pravim pristopom znova zaigramo. In ko se ta pesem ponovno sliši, takrat kultura živi naprej.«

Nataša je zame največja umetnica. Ne le zato, ker jo poznam in ker zna ustvarjati čudovite slike, kipce in risbe, ne le zato, ker oživlja predmete, temveč zato, ker dela s srcem. Vsako njena restavratorska umetnina je posvetilo življenju, ki je bilo, in tistemu, ki še bo. V njej ne živi le umetnost – v njej živi Slovenija. Njeni predniki. Njena prihodnost. Njena nežna, a neomajna predanost temu, da ne pozabimo, kdo smo.

In ko zvečer utrujena sede ob mizico, ki jo je sama obnovila, in nanjo položi čopiče, se vse zdi prav. Takrat zasije tisto, kar imenujemo duša prostora. In v tisti tišini, ko govori samo les, lahko začutiš, da je umetnost večna. Tako kot ljubezen do doma. In do vsega, kar počneš s srcem. 

Zala Krupljan, 25. 5. 2025