Bil je parketar; po poklicu in po duši. Njegovo delo zanj ni bilo zgolj vsakdanji kruh. Zanj je bil les živi material, ki je dihal, šepetal zgodbe in ga je pomirjal. V stiku z njim je bil že od malih nog, ko je kot otrok opazoval, kako oče in stric obdelujeta deske, kako se les krivi, diši, poka in počasi spreminja v nekaj trajnega. In tako je bila zanj odločitev za ta poklic pravzaprav nekaj naravnega – parketarstvo je bila njegova pot.
Zdravko – domači smo mu ljubkovalno rekli Zdravc – ni bil navaden delavec. Bil je deloholik v najlepšem pomenu te besede. Ko se je zjutraj zbudil, je najprej preveril vreme, potem pa se je odpravil v delavnico ali na teren. Vedno s spoštovanjem do lesa, do prostora, ki ga je prenavljal, in do ljudi, za katere je delal. Nikoli na pol, nikoli površno, ampak vedno z dušo.
Na Cigonci sta si z ženo zgradila hišo. Ob njej so bili travniki in gozdovi, v okolici pa tišina. Ta kraj je bil njun dom in zatočišče. Poleg z vsakodnevnim delom se je Zdravko za dušo ukvarjal tudi z domačo pašno rejo goveda, na kar je bil izredno ponosen. Njegova živina je bila dobro oskrbljena, krmljena z domačo travo, in ni se zgodilo redko, da je koga izmed sosedov ali znancev razveselil s paketom domačega mesa.
Pisalo se je leto 1998. Bil je oktober. Deževje, ki se je začelo skoraj neopazno, se je hitro prelevilo v naravno katastrofo. Poplave so prizadele dobršni del Slovenije, najhuje pa je bilo v okolici Žalca, Nazarij, Celja in Laškega. Ceste so bile uničene, številne družine pa so ostale brez svojega doma, elektrike in osnovnih življenjskih potrebščin. Zdravko je vse skupaj najprej spremljal s poslušanjem lokalnega radia in po televiziji, a ni zdržal dolgo. Ko je videl prizore uničenja in slišal zgodbe ljudi, ki so izgubili vse, je vedel, da mora nekaj narediti.
Na lastno pest je navezal stik z lokalno gasilsko enoto in se pozanimal, ali lahko kako pomaga. Pridružil se je skupini prostovoljcev, ki so odšli na pomoč na prizadeto območje. Tam, sredi blatnih dvorišč in porušenih zidov, je našel družino, ki je v poplavah izgubila vse – tla, pohištvo in toplino doma. Med spremljanjem dogajanja ga je spreletaval srh.
Zdravko jim je brez vprašanj, pogodbe ali računa položil nova tla. S sabo je prinesel ves potreben material in orodje. Njegove roke so v nekaj dneh iz porušenega nadstropja ponovno ustvarile varno zavetje. Ko so mu želeli plačati, je samo odkimal. Poleg tega jim je iz avtomobilskega prtljažnika prinesel še nekaj kilogramov domačega mesa. »Zdaj, ko imate spet kuhinjo, boste lahko skuhali nekaj toplega,« je odvrnil.
Vsi smo vedeli, da je mojster, podjetnik in strokovnjak, ampak dokazal je, da je v najtežjih trenutkih izmed vseh funkcij in del, ki jih je opravljal, pomembno le eno: biti človek človeku. Tako je v prej poplavljenih prostorih pustil svojo sled in družini postavil temelje za nove začetke.
Že nekaj let ga fizično ni več med nami, pa vendar njegova pozitivna naravnanost in pripravljenost na pomoč živita naprej.
Zala Krupljan, 22. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)