5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Pred kratkim pa smo praznovali rojstni dan in nehote smo se pogovarjali o starših. Gospa Nana je izstrelila kot iz topa: »Nihče ni imel takšne mame kot jaz!«

Postala sem zelo pozorna na njene besed, saj je o njej začela pripovedovati tako spoštljivo: »Odraščala sem med dvema hišama. Štiri stanovanja, štiri družine in eno veliko dvorišče. Na proste dni – ob nedeljah in praznikih – smo vedno skupaj pili kavo, ki jo je največkrat skuhala moja mama. Postregla je še s kakšnim pecivom in dobro voljo. Vse okoli sebe je znala razveseliti in jih nasmejati. 

Tudi mene so doma vedno čakali kosilo, pospravljeno stanovanje in njen nasmeh. Nikoli se ni jezila name, nikoli mi ni ničesar očitala. Ko mi je umrl oče in je ostala sama, se je zelo rada pogovarjala z menoj. Nadvse je bila srečna, če sem jo iz hvaležnosti za njeno srčnost peljala na morje. Ko sva sedeli na obali, je kot otrok opazovala morje in galebe. Smehljala se je od sreče in ni skrivala dejstva, kako je srečna, da živi tu in pripada tej deželi.«

Poslušala sem jo in razmišljala o ljudeh, ki znajo biti srečni in uživati v majhnih stvareh, se veseliti majhnih radosti in jih deliti z bližnjimi.

Kot bi brala moje misli, je gospa Nana pripovedovala naprej: »Če se je zgodilo, da kdaj kdo ni prišel na kavo, se je odpravila kar k njemu domov, pozvonila in preverila, če je vse v redu. 

,Kaj pa, če bi zbolel? Kdo bi mu pomagal, če ne mi, sosedje? Skupaj živimo zato, da si lahko pomagamo, kadar kdo od nas potrebuje pomoč, in v tem je naša moč.’«

Pokimala sem, ker je to življenjska resnica.

»Veš, česa se najbolj spomnim? Njene srčnosti in pomoči, ki jo je namenila sosedom. Pred leti, ko še ni bilo centralne kurjave, smo vsi kurili na štedilnikih in v pečeh. Ko je kdo od sosedov dobil premog, so mu ga vedno stresli na kup sredi dvorišča. Moja mama je gledala ta kup in rekla: ,Ajde, gremo pomagat.’ Sklicala je vse sosede, jim posodila lopate in skupaj smo znosili premog v klet. V nekaj urah je bil pospravljen, dvorišče pa pometeno.«

»Je bilo tako tudi takrat, ko ste ga dobili vi?« me je zanimalo.

»Ja, tudi nam so pomagali drugi. Vsa leta, dokler smo kurili na tak način.«

Razmišljala sem o tem, da je bilo podobno tudi pri nas. S premogom; ne pa s sosedi in njihovo pomočjo. Pri nas sva se tega dela lotila midva z bratom, a se nisva pritoževala. Igraje sva pospravila premog ter se med delom še zabavala in smejala.

Čez nekaj časa je Nana nadaljevala: »Moram povedati še o dogodku, ki mi bo ostal v spominu do konca življenja. Bili smo na dvorišču. Mimo je prišel mlad fant. Stopil je k mami in jo prosil za denar. 

,Rad bi šel domov v Bosno. Vrnil vam bom,’ je rekel. 

Mama ga je pogledala, se obrnila in odšla po denar. Oče jo je svaril, naj tega ne naredi, saj denarja ne bo dobila nazaj. 

Mama pa mu je dala denar in rekla očetu: ‘Četudi ga ne bo vrnil, sem vsaj naredila dobro delo.’ In njenih dobrih del je bilo veliko. Spomin nanjo je tako topel, njen nauk Pomagaj, kadar lahko, saj se v življenju vse vrne. Vse dobro se povrne še z obrestmi, zato živim tako mirno in srečno življenje, pa je še vedno aktualen.«

Darinka Kobal, 10. 3. 2026