Njeno pravo ime je bilo lepo, a se nam je zdelo predolgo in preveč zapleteno. Lizika je bila preprosta, topla in dobrotljiva in njeno ime je odsevalo prav to.
Bila je velika ženska, ne le po postavi, ampak tudi po srcu. Njena toplina je objemala vse okoli nje kot vonj sveže pečenega kruha, ki se je vsako jutro širil iz njene peči. V časih, ko kruha ni bilo v izobilju, ko so bile shrambe marsikje prazne, je ona poskrbela, da so želodčki ostali polni. Vsako jutro je zamesila testo, ga skrbno pregnetla in spekla hlebce, ki jih je nato razdelila med vaščane. »Kruha lačen ne sme biti nihče,« je vedno govorila in ob tem stisnila roko tistim, ki so se počutili nelagodno, ker niso mogli dati ničesar v zameno.
Njen mož je večino življenja preživel v Nemčiji, kjer je garal za vsak dinar, ki ga je pošiljal domov. Lizika je bila večino časa sama, a nikoli osamljena. Otroci smo jo obkrožali vsak dan, veseli in radovedni, saj smo vedeli, da nas bo pričakala s širokim nasmehom in toplim kolačem kruha. Vikendi pa so bili še posebej čarobni. Takrat se je njen mož vrnil iz tujine in s seboj prinesel sladkarije, ki jih v naših trgovinah ni bilo. Čokolada, bomboni, piškoti v čudovitih škatlah – stvari, ki so bile za marsikoga iz vasi le sanje. Lizika je razdelila sladke dobrote med nas in se smejala, ko smo jih otroci z velikimi očmi občudovali, kot da bi držali zaklad v rokah.
Bila je človek, ki ni nikoli sodil. Nikoli ni vprašala, zakaj kdo nima, zakaj nekdo prosi, zakaj nekdo pride vsak dan. Vse, kar je vedela, je bilo, da lahko da – in dajati ji je bilo v neizmerno srečo. Mnogi so se spraševali, ali ne bi raje obdržala več zase, saj ni bila bogata, a njeno srce je bilo drugačnega mnenja. »Dobrota se ne meri v tem, koliko imaš, ampak koliko lahko daš,« je rekla nekoč staremu sosedu, ki ji je očital, da preveč deli.
Leta so tekla, otroci smo odrasli, a Lizika je ostala naša svetla točka. Ko je pred petnajstimi leti zaprla oči za vedno, je vsa vas obstala v tišini. Izgubili smo nekoga, ki ni bila le soseda, ni bila le ženska iz ulice. Bila je mama tistim, ki je niso imeli, prijateljica tistim, ki so bili osamljeni, upanje tistim, ki so ga že zdavnaj izgubili. Bila je naše sonce, naša krušna vila, naš angel.
Prej smo bili mi njeni angeli, zdaj pa je ona naš. Vsakič, ko zadiši po svežem kruhu, se spomnimo nanjo in njeno dobroto. In če kdaj koga srečamo, ki je lačen – bodisi kruha bodisi ljubezni – se spomnimo Lizike in brez pomisleka ponudimo tisto, kar lahko. Tako živi naprej, v nas in skozi nas.
Zala Krupljan, 19. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar