Že kot placarki sva bili povezani z istim okoljem in v otroštvu sva doživljali podobne stvari. Drobne dogodivščine so postale spomini, ki naju spremljajo še danes, ko sva že v pokoju.
Na srečanjih placarjev sem vedno rada brala svoje prve zapise – preproste zgodbe, ki so dišale po igri in toplini spominov. Ona je poslušala z odprtim srcem, kot bi v mojih besedah prepoznavala odmev najinih skupnih korakov.
Večkrat mi je rekla, da nihče, ki piše, svojega pisanja ne bi smel držati zase, temveč je prav, da ga deli med ljudi. Spodbudila me je, naj svoje pesmi, kratko prozo ali esej pošljem v literarno društvo, ki vsaki dve leti izda zbornik Stopinje. Zdelo se mi je drzno, skoraj neverjetno, da bi moja dela lahko našla prostor med platnicami slednjega, vendar sem vseeno zbrala pogum ter jim poslala dve pesmi, esej in zapis.
Ko so bila moja dela objavljena, sem jih smela prebrati pred občinstvom. To je bila izkušnja, ki je nikoli ne bom pozabila. Srce je trepetalo kot ptica, ki se uči leteti, a ko sem izgovorila prve verze, sem začutila, da stojim tam, kjer moram biti. Preplavila me je mešanica treme, ponosa, nove samozavesti in globoke hvaležnosti. Hvaležnosti njej, sopotnici iz otroških let, ki je v meni prepoznala nekaj, kar sem sama šele začela odkrivati.
Takoj po tem dogodku sem se vpisala v literarno društvo. Ne zaradi poguma, ampak zaradi pripadnosti, ker sem našla dom med tistimi, ki dihajo za besedo. Zdelo se mi je, kot da sem stopila v prostor, ki mi je pisan na kožo. Zdaj z veseljem sodelujem na naših mesečnih Večernicah. Med dragimi literati berem svojo poezijo in jo delim z ljudmi, ki razumejo, kako dragocena zna biti beseda. Vedno znova se učim, kako močna je lahko beseda, ko jo deliš z drugimi.
In ko danes stopim med ljudi, ki ljubijo literaturo tako iskreno kot dih, vem, da sem našla svoj krog. Pripadnost čutim na vsakem srečanju, ob vsakem branju, v vsakem trenutku, ko se moje besede dotaknejo nekoga drugega. To ni le društvo, ampak tudi prostor, kjer se moje misli razcvetijo in kjer me sprejmejo takšno, kot sem. Pripadnost je prijateljica, ki ti odpre vrata, še preden si upaš potrkati.
Hvaležna sem Neti, ki me je povabila naprej, in sebi, da sem stopila čez prag. Tukaj sem doma. Tukaj ustvarjam, rastem in pripadam.
Pripadnost ni samo to, da si del skupine, ampak občutek, da te ljudje sprejmejo takšnega, kot si, in da tvoje besede najdejo dom v srcih drugih. Je občutek, da tvoje besede niso izgubljene, ampak sprejete in slišane.
Moje besede so doma v meni, v društvu in v bralcih. In zdaj tudi na papirju.
Bernarda Jenko
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)