5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Tako se je na klic odzval tudi Borut Antončič. Sodelovanje je namreč ena naših največjih vrednot in največja moč skupnosti.

Njegov prijatelj Jernej živi samooskrbno na treh hektarjih zemljišča. Jernej v sebi nosi prave vrednote in ima številne veščine, poleg tega pa je pravi vir znanja o samooskrbi. Ko si je natrgal hrbtno mišico, je bil prisiljen več tednov počivati. Ker je vajen vsakodnevnega dela, ga je situacija močno potrla. Skrbelo ga je, da zaradi poškodbe ne bo mogel opraviti spomladanskih del, kar bi resno ogrozilo njegovo samooskrbo in pridelke. V času, ko je domača hrana vse bolj dragocena, si ni predstavljal, da bi ostal brez zelenjavnega vrta.

Zato je na družbenih omrežjih prosil za pomoč. Odziv je bil izjemen. Javilo se je toliko ljudi, da vseh sploh ni mogel sprejeti. Sodelujočim je po opravljenem delu v zahvalo ponudil domač obrok in možnost prenočitve.

Borut se je takoj odzval. Poleg njega je prišlo še devetnajst odraslih, osem otrok, štirje psi in mačka. Nekateri so se že poznali med seboj, drugi pa so prav ob tej priložnosti spletli nova prijateljstva ter si izmenjali znanje, izkušnje in ideje.

S tako številčno ekipo so postorili vse, kar je bilo v načrtu, in še več. Borut se je lotil enega zahtevnejših opravil – frezanja dveh vrtov velikosti 20 x 8 metrov in 10 x 10 metrov. Pred tem je bilo treba odstraniti še zastirko. Nato so sadili krompir, postavljali kole in sejali fižol. Poleg tega so zložili pet kubičnih metrov drv, pokosili travo ter opleli del vrta in njive.

Delo je potekalo v odličnem vzdušju. Vsak je prispeval svoj del in opravila so bila hitro zaključena. Tako je ostalo dovolj časa tudi za druženje, ki je prav tako pomembno kot delo samo. Ko se je zvečer stemnilo, so se zbrali ob ognju, peli, igrali na različna glasbila in uživali v prijetni družbi. Nekateri so tudi prespali in tako v sproščenem vzdušju zaključili dan, poln dela, sodelovanja in lepih trenutkov.

Solidarnostna akcija tako ni pomenila le pomoči človeku v stiski, ampak je vsem sodelujočim prinesla tudi nekaj dragocenega. Skupaj so pripravili obrok v velikem kotlu nad ognjem, delili zgodbe, izkušnje in smeh. Nekateri so prišli celo z avtodomi, s čimer so si ustvarili prav posebno doživetje.

Borut je bil ob koncu dneva srečen in zadovoljen, da je lahko pomagal človeku, ki je resnično potreboval pomoč v slogu: »Vsi za enega, eden za vse.« Če bi se tega reka pogosteje držali, bi bil svet zagotovo lepši.

Ko pomoč ni le garanje, ampak postane tudi priložnost za druženje, je vse skupaj vzajemno in veliko bolj prijetno. Takšnih dni si ne zapomnimo samo po opravljenem delu, temveč tudi po ljudeh, ki jih spoznamo, in trenutkih, ki jih ustvarimo skupaj.

Zato se vedno znova zavem, kako pomembno je v današnjem svetu živeti v skupnosti podobno mislečih ljudi.

Andreja Bakšič Grozdina