Delo je potekalo ravno v času najhujše poletne vročine, zato ni bilo presenetljivo, da je že prvi dan enemu izmed sedmih delavcev postalo slabo, zaradi česar so pri prvi hiši prosili za kozarec mrzle vode. Tak dogodek v majhni vasi rabi ravno nekaj ur, da doseže vsakogar … in tako se je začelo.
Stanka Škarja je naslednje jutro stopila do delavcev in jim ponudila kavo. »Bi, z veseljem.« Ne le kavo, kot velja po dolenjski navadi, je poleg spekla še štrudelj in nekaj piškotov. Da njen mož Miro ne bi zaostajal, jim je v popoldanski vročini prinesel hladno pijačo.
Naslednji dan spet. In spet. Še kadar ju ni bilo doma, je bilo delavcem naročeno: »Zjutraj pred sedmo uro vas bo tule na terasi čakala kava. Pridite in spijte.« Tako so vsako jutro začeli dan s kavo in domačim pecivom. »Tu spodaj imate pa hladilnik,« je dodal Mirko. »Vedno je kakšna hladna pijača notri.« Skrbno je pazil, da je bil hladilnik vedno poln. »Prav vsakič so se tako lepo zahvalili,« poudari Stanka. »Hvaležni. Prijazni. Nasmejani. Pridni ljudje. Še paket kave so mi prinesli.«
A nista bila edina. Sosedje so prihajali in se dogovarjali: »Danes bom pa jaz nekaj spekla,« in druga: »Kufe bom pa jaz skuhala.« Tako je zagotovo več kot polovica vaščanov skrbela za kavo, pijačo, prigrizke in peciva za delavce, ki so v hudi vročini delali pločnik.
A kot ima vsak še tako sončen dan svoj del noči, tako so tudi v zgodbah dobrote kakšni pomisleki. Tako je prišel komentar: »Pa saj imajo vse plačano, kaj jih pa futrate!«
Torej, zakaj?
»Veliko sem delal po svetu,« pri čemer je Mirko mislil na svoje zidarsko delo, »in zmeraj sem bil vesel, če sem kje kaj dobil. Že za kozarec hladne vode si bil hvaležen, kaj šele kaj več. Tisti, ki ve, kako je delati 12 ur in več na najhujšem mrazu ali najmočnejšem soncu, bo vsakemu delavcu prinesel vsaj pijačo. Na podeželju so radi dali, v mestih pa manj. Ko smo delali v Ljubljani, nas je gospodarica zjutraj samo preštela in vsakemu prinesla eno pivo in en sendvič, delali smo pa od šestih zjutraj do enajstih zvečer, vsak dan. Mimo mene je prišel shiran pes in se mi tako zasmilil, da sem še tisto salamo iz sendviča njemu dal.«
Kaj pa Stanka, zakaj? »Dokler imamo to možnost, bomo vsakemu dali piti in jesti. Denar je denar, sočutje je pa sočutje. Ne da se vsega plačati.«
Pravita, da je Hrastovica vas, ki je še vedno vajena sprejemati in dajati. »To je gostoljubje do človeka. Ni pomembno, ali je Albanec, Hrvat, Bosanec, Avstrijec … Toliko še vedno vsi imamo in tudi ostali vaščani radi dajo. Ne vem, kakšen človek si to, da bi samo zase skrbel. Če človek v življenju ve, kako je trdo delati in dobiti kakšno lepo gesto, bo to tudi vračal. Če pa v življenju ni nič konkretnega delal, pa verjetno tudi ne bo nič dal.«
Petra Škarja, 27. 1. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar