Verjetno ljudje poznajo predvsem Camino v Španiji, vendar je potrebno omeniti, da obstaja tudi slovenski Camino. Ta je sestavljen iz treh delov. Eden izmed njih poteka po Dolenjski skozi kraj, v katerem živim – Podbočje.
Ko je Franc v facebook skupino Pot sv. Jakoba objavil, da se bo po njem podal po poti, ki poteka skozi Podbočje, sem ga takoj kontaktirala, da bi se rada srečala z njim. Beseda je dala besedo in že sva bila dogovorjena.
Tudi sama sem že prehodila slovenski Camino oz. Jakobovo pot in med potjo so me ljudje vedno lepo sprejeli, mi pomagali, mi pokazali smer, če kje nisem bila prepričana, kam iti, mi ponudili hrano in pijačo … Toliko dobrote sem bila deležna v času, ko sem hodila po Camino stezicah, da sem si obljubila, da bom, če bom le lahko, v svojem kraju tudi sama poskrbela za romarje. Jim pomagala, če bodo kaj potrebovali, ali pa se bom samo srečala z njimi in jim prinesla kakšno malenkost. Takrat sem enostavno dobila zaupanje v ljudi, da so dobri in pošteni, sicer pa še vedno verjamem, da se dobro z dobrim vrača.
In ravno tako je bilo v četrtek, 22. 8. 2024. Franca sem pred srečanjem vprašala, če kaj potrebuje, in odpisal mi je, da samo dobro voljo in nasmeh. Kako skromen je, sem si rekla sama pri sebi. Srečala sva se v gostilni v Podbočju, kjer si je Franc vzel odmor za počitek. Tistega dne je že prehodil precej več kot 20 kilometrov in le nekaj kilometrov ga je še ločilo do zaključka dnevne etape.
Z velikim nasmehom sva se takoj prepoznala, se objela in začela klepetati. Pogovarjala sva se o veliko stvareh in čas je kar bežal, midva pa sva govorila kot naviti uri. Priznal je tudi, da je bil precej bolan in veliko po bolnicah, ter povedal, da je sedaj dobro, da se počuti zmožnega in močnega. To, kar mi je povedal, me je kar užalostilo. A njegove geste in besede so bile polne upanja in veselja, zato sem bila srečna zanj, da si je izbral Jakobovo pot kot nekakšno zahvalo za vse in priporočilo za naprej.
Toliko bi si imela še za povedati, a Franc je moral naprej. Medtem, ko se je pripravljal za odhod, si je ogledal še nahrbtnik, če je vse v redu, in naredila sva nekaj skupnih fotografij za spomin. Potem je segel v nahrbtnik, razprl dlan in mi podaril na kamenček narisano sovico. Tako čudovito je bila narisana, da sem samo gledala brez besed. To je ideja iz nekega združenja, ki se imenuje Randomised kindness – Naključna prijaznost. Ker je vključen v to združenje, je razdajal porisane kamenčke tistim, za katere je začutil, da je tako prav.
Zelo, zelo me je ganil s tem dejanjem in počaščena sem bila, da sva se srečala in stkala prijateljstvo. Vmes je omenil, da se mu je med hojo pokvaril polnilec oziroma da telefona ne more polniti in da bo imel zaradi tega problem, ker bo telefon seveda le potreboval. Zastrigla sem z ušesi in mu takoj ponudila, da mu pripeljem svoj polnilec. Branil se je, da ga toliko pa spet ne potrebuje, da bo že sproti reševal to težavo in da me nikakor ne želi motiti, saj ga bom potrebovala in da mora iti naprej … Torej, kup izgovorov samo zato, da jaz ne bi imela dodatnega dela.
Seveda sem vztrajala in vztrajala in na koncu, ko sem mu zagotovila, da imam vsaj še dva polnilca in da ne bom brez, je le sprejel mojo ponudbo. Usedla sem se v avto, se odpeljala nazaj domov, tri kilometre stran, poiskala polnilec in se odpravila nazaj do Franca. Ni me čakal niti 15 minut.
Njegovemu zahvaljevanju ni bilo ne konca ne kraja. Bila sem srečna, da sem mu pomagala, saj sem vedela, da ga čaka še nekajdnevna hoja ter da bo telefon in polnilec definitivno potreboval. Dogovorila sva se, da se, ko pride na konec poti, ponovno slišiva in se dogovoriva za prevzem polnilca. Niti kančka dvoma ni bilo v meni, da mu ne bi zaupala glede vračila. Sicer pa … Tudi če ga ne bi dobila nazaj, sem podarila svojo obljubo in dobro delo, kar mi je zadoščalo. Še vedno zaupam v poštenost in dobroto ljudi, saj sem ju bila tudi sama mnogokrat deležna.
Obljubila sva si, da ostajava v stiku in da se lahko, če bo karkoli potreboval, obrne name. In tako je tudi bilo. Kasneje mi je sporočil, da je vse v redu, da je dobro, in skoraj vsakič, ko sva se slišala, se mi je zahvalil za polnilec. Rekel je, da res ne ve, kako bi se znašel, če ga ne bi dobil. Ko se je vrnil domov, mi je prinesel polnilec in kup dobrot v zahvalo. Ker pa se takrat nisva mogla ujeti, mi je stvari pustil v gostilni, kjer sva se srečala tistega avgustovskega četrtka.
Ponovno sva se srečala na enem pohodu in na vsake toliko časa si kaj napiševa. Vem, da se bova še kdaj srečala, in takrat bova imela zopet več časa za pogovor o vsem; tudi o najini ljubi temi – Caminu.
Andreja Bakšič Grozdina, 9. 6. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)