5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

»Pred nekaj leti, mislim, da je bilo leta 2015, smo na lep in topel poletni dan sedeli zunaj pred hišo in se pogovarjali o vsakdanjih stvareh. Glavnino dela, ki smo si ga zadali za tisti dan, smo naredili in sledil je zaslužen počitek. Na mizi pod kivijem je bilo nekaj ohlajene osvežilne pijače in prav prijetno je bilo počivati v senci in klepetati.

Kar naenkrat pa pride izza ovinka hiše, kjer je speljana cesta, šest mladih deklet. Presenečeni tako mi kot one se vljudno in prijazno pozdravimo. Nekoliko bolj presenečeni smo bili mi, saj take skupinice utrujenih pohodnic z nahrbtniki v naših krajih niso nekaj vsakdanjega.

Prijazno so se nam predstavile kot skavtinje iz Tržišča in dodale, da so na skavtskem taboru. Vemo, da skavtska vzgoja temelji na metodah, da se otroke z okoljskimi, narodnimi, duševnimi in duhovnimi prijemi vzgoji v samostojne ljudi. Z veseljem smo se pogovarjali z njimi in nismo bili presenečeni, ko so povedale, kako so se znašle na našem dvorišču. Dobile so zemljevid in nalogo, da morajo naslednji dan priti na dogovorjeno mesto, glede prenočitve pa se morajo znajti same.

V nahrbtnikih so nosile svoje osebne stvari, hrano in šotore, v katerih lahko prespijo. Rečeno jim je bilo, da lahko prespijo tudi kje drugje, če se tako dogovorijo, oziroma, da lahko prespijo tudi v župnišču, gasilskem domu ali kje drugje, če jih je kdo pripravljen vzeti pod streho. Potrebovale so torej informacijo, kje bi lahko prespale.

Brez oklevanja in dolgega razmišljanja smo jim ponudili našo zidanico, ki je dva kilometra oddaljena od naše hiše. V zidanici so tudi tekoča voda, miza, nekaj pribora, krožniki in sedežna, torej osnovna oprema, sanitarij pa takrat še ni bilo. Le nekaj korakov stran teče tudi reka Krka, tako da so imele poleg strehe nad glavo še pogled na prečudovito okolico, obdano z vinorodnim okolišem in reko Krko. Navdušene so sprejele ponudbo in z njihovih obrazov so sijali iskreni nasmehi in zadovoljstvo. Ves čas so se nam zahvaljevale.

Spraševali smo jih še, kaj potrebujejo, in jim rekli, da jim lahko damo še kaj za se pokriti. Ker so s sabo nosile tudi spalke, tega niso potrebovale. Za sabo smo jim dali nekaj prigrizkov in sokove. Tako so se odpravile iz vasi Veliko Mraševo dva kilometra naprej po cesti skozi začetek vasi, potem pa so se po cesti odpravile skozi gozd in kmalu so zagledale lepo vinsko gorico Gazice z reko Krko. 

Darko je šel z njimi, da jim je odprl zidanico ter zložil prigrizke in sokove na mizo. Dogovorili so se, kje bodo zjutraj pustile ključ. Dekleta so se nato prepustile dogajanju, Darko pa se je zadovoljen vrnil domov in tako smo se lahko še naprej pogovarjali. Tudi mi smo bili srečni, da smo jih lahko osrečili in predvsem, da smo jim lahko pomagali pri tako pomembni nalogi, ki so jo skavtinje imele. Bili smo del te zgodbe in zato nam je bilo prijetno pri srcu.

Naslednje jutro se je Darko odpravil po ključ in v zidanici je bilo vse tako kot prej. Vse so pospravile za seboj, zato bi težko ugotovili, da so bile tukaj, če tega ne bi vedeli. Za seboj so pustile le en dokaz, da je zidanica prejšnjo noč nekoga gostila. Na mizi nas je pričakalo pismo, ki so ga dekleta pustila v zahvalo. Na njem je pisalo: ,Najlepša hvala za prenočišče. Upamo, da se še kdaj srečamo, skavtinje iz Tržišča,’ spodaj pa je bilo podpisanih šest deklet.

Dekleta, hvala tudi vam za srčnost!«

Andreja Bakšič Grozdina, 8. 6. 2025