5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Odločili smo se, da bomo 5 temeljnih vrednot Slovenije sistematično razvijali skozi celo šolsko leto. Ker smo želeli vsaki vrednoti nameniti dovolj časa in jo obravnavati po vsej šoli, dejavnosti izvajamo v okviru razširjenega programa (RaP). Ta ura, poimenovana Klik – Skupaj zmoremo, je uvrščena v urnik rednega pouka (ne pred začetkom ali po koncu pouka), vanjo pa so vključeni vsi učenci. Na urniku se v istem terminu tedensko izmenjuje z razredno uro. Namen vsebin, obravnavanih v sklopu te ure, je predvsem krepitev socialnih in čustvenih veščin učencev, saj so slednje ključen dejavnik pri razvoju duševnega zdravja, poleg tega pa pomagajo graditi spodbudno, varno in vključujoče šolsko okolje. Posredno prispevajo tudi k boljšemu učnemu uspehu učencev. Uro praviloma vodita razrednik in sorazrednik, saj so dejavnosti običajno izvedene v obliki delavnic ter vključujejo veliko pogovora in dela v skupinah. Prisotnost dveh učiteljev omogoča boljšo podporo učencem in bolj dinamično izvedbo dejavnosti.

Vsaki vrednoti namenimo dve šolski uri. Na temo posamezne vrednote pripravimo različne dejavnosti, ki jih prilagodimo starosti učencev. Delavnice so zasnovane tako, da jih lahko izvajajo vsi učitelji ne glede na njihovo strokovno predznanje ali izkušnje s tovrstnim delom. V te namene smo projekt na začetku šolskega leta podrobneje predstavili učiteljskemu zboru, pri čemer smo pojasnili način dela, poleg tega pa smo učiteljem dali ustrezne usmeritve in ideje za izvajanje delavnic. Pri načrtovanju dejavnosti si pomagamo tudi z gradivi in predlogi aktivnosti, ki so nastali v okviru projekta. Trudimo se, da so dejavnosti raznolike, vključujoče ter da učence spodbujajo h kritičnemu razmisleku in aktivnemu sodelovanju.

ZAUPANJE IN SPOŠTOVANJE

Izvedli smo dejavnost Spoštovanje preplavi šolo, v sklopu katere so učenci razmišljali o pomenu spoštovanja in se lotili priprave plakatov na to temo. Slednje so nato razstavili po šoli, s čimer so nas na vsakem koraku spominjali na vrednoto, ki smo ji v določenem obdobju namenili posebno pozornost.

1. URA

VAJA 1. Na tablo napišite naslov prvega sklopa vrednot in vprašajte učence, zakaj menijo, da sta ti dve vrednoti v paru. Sledi pogovor na to temo.

Medsebojno zaupanje in spoštovanje sta temeljni vrednoti, ki nastopata v paru. Sta kot dve strani istega kovanca. Obe vrednoti se nanašata na odnos. Slednji namreč ne more obstajati, če nista prisotni obe. Zaupanje nam omogoča, da se odprem drugim in verjamem v njihovo dobronamernost, spoštovanje pa nam zagotavlja, da druge obravnavamo kot (enako)vredne. Brez zaupanja ni spoštovanja, brez spoštovanja pa ni zaupanja. Kaj si predstavljamo, ko govorimo o odnosu? To je lahko odnos med mano in drugo osebo, med mano in družbo ali med mano in podjetjem, kjer delam, ali šolo, v kateri se učim. Zaupanje je bolj čustvena vrednota, saj nam omogoča, da se odpremo drugim in verjamemo v njihovo dobronamernost. Spoštovanje je bolj razumska vrednota, saj vključuje priznanje dostojanstva, pravic in dosežkov drugih ne glede na čustva.

VAJA 2. Vprašajte učence, ali je spoštovanje in spoštljivost mogoče enačiti? Razpravljajte o tem.

Spoštovanja in spoštljivosti ni mogoče enačiti. Spoštovanje je namreč vrednota, spoštljivost pa veščina. Vrednota je temeljno prepričanje, ki določa, kaj je nam in v naši družbi pomembno. Cenimo jo in zanjo verjamemo, da je dobra tako za nas kot za družbo. Vrednota nam skozi življenje služi kot kompas, saj nas usmerja pri naših dejanjih in sprejemanju odločitev. Na podlagi slednje vemo, kaj je prav. Kadar delujemo v skladu s pravimi vrednotami, svojih dejanj in odločitev ne bomo obžalovali ter se bomo nanje s ponosom spomnili tudi v starosti. Veščina je sposobnost, ki jo lahko usvojimo, kot se lahko naučimo na primer vožnje avtomobila, medtem ko se moramo spoštljivosti naučiti. Že od mladih nog se učimo izrazov, kot sta »prosim« in »hvala«, učimo se lepega vedenja do starejših, kasneje v življenju pa tudi uglajenosti do drugih.

Preprosto povedano:

• Vrednoto (spoštovanje) nosimo v srcu.
• Veščino (spoštljivost) osvojimo zato, da smo navzven vljudni do drugih.

VAJA 3. Učenci naj izrazijo svoje mnenje v zvezi s tem, kakšne so negativne posledice nespoštovanja.

Nespoštovanje ima tako za posameznika kot za družbo številne negativne posledice. Nekatere izmed njih so:

• Občutek, da vse vem in mi zato ni treba prisluhniti drugim, vodi v samoizolacijo in spore z drugače mislečimi.
• Če mnenje tistih, ki jih ne spoštujem, takoj zavrnem in pri tem ne razmišljam, da bi iz mnenja, ki je drugačno od mojega, izluščil kaj dobrega, sam nazadujem, saj me drugi, ki so bolj odprti do različnih mnenj, prehitijo v razvoju.
• Skupina ljudi, med katerimi vlada medsebojno spoštovanje, hitreje doseže boljše rezultate kot skupina, v kateri lahko že en posameznik, ki ne spoštuje drugih, močno zagreni delo. Slednje se lahko odraža v slabših rezultatih celotne ekipe.
• Nespoštovanje drugih se lahko hitro stopnjuje v zaničevanje, kmalu zatem pa v nestrpnost in sovraštvo do drugače mislečih.

MEDSEBOJNO SPOŠTOVANJE GRADI DRUŽBO, MEDTEM KO SE ZARADI NESPOŠTOVANJA KRHAJO VEZI MED NJENIMI PRIPADNIKI.

VAJA 4. Izvedemo vajo Karte (ne)spoštovanja

Namen: Otroci ilustrirajo različne oblike spoštovanja in nespoštovanja, nato pa vsako izmed njih ovrednotijo in se pogovorijo o njej. Tako širijo svoje razumevanje spoštovanja.

Potek: Na kartice napišemo deset oblik spoštovanja in deset oblik nespoštovanja:

• Družina sedi skupaj za mizo, njeni člani pa prisluhnejo drug drugemu.
• Otrok posluša prijatelja, ko ta govori.
• Učenec posluša učiteljico in dvigne roko, ko želi nekaj povedati.
• V knjižnici otroci tiho berejo, da ne motijo drugih.
• Učenec v razredu dvigne roko, preden spregovori.
• Ko deklici pade papirček na tla, ga pobere.
• Deček na avtobusu odstopi sedež starejši gospe.
• Otroci med igro upoštevajo pravila in jih ne spreminjajo po svoje.
• Preden si učenec izposodi barvice, vpraša za dovoljenje.
• Medtem ko govori njegov prijatelj, se otrok obrne stran in ga ne posluša.
• Deček kriči na svojega sošolca.
• Dve deklici izključita tretjo iz igre.
• Medtem ko otrok sedi z družino za mizo, gleda v telefon in ne upošteva drugih.
• Učenec noče posoditi učbenika svojemu sošolcu.
• Skupina otrok se posmehuje sošolcu zaradi oblačil, ki jih ta nosi.
• Nekdo vrže prijateljev zvezek na tla.
• Deček odrine deklico stran od gugalnice.
• Otrok med pogovorom daje znake, da mu je dolgčas, in zeha.
• Skupina otrok šepeta in opravlja drugega sošolca.

Vsak učenec prejme kartico in list papirja. Na eno stran kartice nariše posamezno obliko (ne)spoštovanja, na drugo pa napiše besedilo. Vsak učenec pokaže svojo risbo, ostali pa poskušajo ugotoviti, za katero obliko (ne)spoštovanja gre.

Če po nekaj poskusih tega ne ugotovijo, jim učenec pomaga z asociacijo ali dodatnim
opisom. Ko ugotovijo, za kaj gre, oblikujejo še nasprotje tega, kar je opisano na karti, in se pogovorijo o tem, kako izraziti dano obliko spoštovanja.

Če menite, da učenci ne bodo želeli risati, lahko na list napišejo le opis določene oblike (ne)spoštovanja ali pa slednjo ponazorijo s pomočjo pantomime.

2. URA

Vaja 1. Z učenci se pogovorimo o zaupanju (5–10 min).

Učencem zastavimo vprašanja, kot so: »Kaj pomeni, če nekomu zaupaš?«, »Komu
lahko zaupaš?«, »Kaj je značilno za osebo, ki je vredna zaupanja?« in »Kaj storiš, ko
nekdo izda tvoje zaupanje?«

Pri pogovoru si lahko pomagate z besedilom:

Zaupanje je temeljno za življenje. Brez osnovnega zaupanja sploh ne moremo živeti. Posameznikovo zaupanje do neke osebe ali institucije se gradi in raste. Dojenček v prvih dneh in tednih po rojstvu potrebuje takojšen odziv svoje mame. Skozi čas spozna, da je mama blizu in bo kmalu prišla nazaj. Zaupanje se torej gradi postopoma – korak za korakom. Z zaupanjem vedno pride tudi določena mera tveganja. Otrok zaupa, da ga bo oče, ko ga ta vrže v zrak, vedno znova ujel. Oče mora pri tem začeti z nizkimi meti, katerih višina se postopoma povečuje. Naloga očeta je tudi presoditi, kaj je še varno in kako dati otroku občutek varnosti. Skupnost, ki temelji na medsebojnem zaupanju, je uspešnejša. Medsebojno zaupanje se odraža v prepričanju, da so drugi vredni zaupanja in bodo delovali v skladu z dogovorjenimi normami, vrednotami in pričakovanji. Tako se ustvarja občutek varnosti in prepričanje, da drugi ne bodo zlorabili tega zaupanja, temveč bodo ravnali pošteno, odgovorno in zanesljivo. Medsebojno zaupanje ne pomeni brezpogojnega zaupanja v vsakogar, saj osebi, ki deluje v nasprotju z vrednotami, ni mogoče zaupati. Medsebojno zaupanje se lažje gradi v skupnosti, v kateri zaupamo neznancem v prvem stiku z njimi, medtem ko se z vsakim naslednjim stikom zaupanje gradi, če se oseba izkaže kot zaupanja vredno.

Vaja 2. Izvedemo igro zaupanja (5–10 min).

Namen: Skozi igro zaupanja otrokom ponudimo izkušnjo tveganja, pri čemer se skok v neznano konča v varnem objemu. Za vzpostavitev zaupanja se moramo namreč vedno podati v neznano, pri čemer mora biti v ospredju zaupanje. Otrok torej potrebuje izkušnjo tveganja, ki pa se srečno konča. Z igrami v varnem okolju mu lahko ponudimo to izkušnjo.

Pripomočki: Potrebujete trak ali ruto za prevezovanje oči (za igro vodenje slepega
jih potrebujete več).

Potek: Učence razdelimo v dve skupini. V vsaki skupini je tudi en učitelj, ki lahko prav tako sodeluje v igri. Učencem jasno povemo, da je to sicer igra, vendar je treba pri tem odgovorno in dosledno upoštevati dana pravila. Pri teh igrah je prisotno tveganje in vsak udeleženec mora biti prepričan, da bodo drugi ravnali zelo odgovorno.

• Krog zaupanja: Enemu izmed učencev prevežemo oči, ostali pa se postavijo okrog njega na način, da so si med seboj dovolj blizu. Učenec z zavezanimi očmi, ki se nahaja v sredini, se vrže nazaj, tisti, ki ga obdajajo, pa ga lovijo in potiskajo proti drugim učencem v krogu.
• Vodenje slepega: Učence razdelimo v pare, pri čemer ima vedno eden od obeh učencev zavezane oči. Voditelj igre (učitelj) hodi naokoli (lahko tudi po šoli), učenci v parih pa mu sledijo. Voditelj izbira pot, ki je dovolj zahtevna in polna izzivov, videči pa svojega slepega partnerja varno vodi po predvideni poti, pri čemer ga lahko usmerja le z rokami in napotki.

Vaja 3: Spoštovanje preplavi šolo

Namen: Razred oblikuje plakate na temo spoštovanja. En plakat nalepite na vrata njihove učilnice (kjer je bila prej tabla hvaležnosti), ostale pa izobesite v razredu in po šoli. Cilj dejavnosti je, da spoštovanje preplavi šolo in da se na to vrednoto spomnimo na vsakem koraku. Skozi oblikovanje sporočilnih plakatov spodbujamo premislek, pogovor in dejanja, ki so povezana s spoštovanjem.

Pripomočki: A4 ali A3 listi

Potek: Učence razdelimo v skupine po štiri ali pet. Vsaka skupina dobi svoj plakat, na katerega učenci napišejo svojo misel, po želji pa jo lahko tudi ilustrirajo. Med ustvarjanjem se z njimi pogovorimo o tem, kaj ta misel pomeni in kako naj jo izrazijo v razredu, šoli, doma, itd.

V okvirčku je nabor misli o spoštovanju. Lahko jim dodate svoje ali k temu spodbudite učence.

• »Hvala«, »prosim« in nasmeh so zakoni spoštljive komunikacije.
• Vsak si zasluži spoštovanje.
• Opice, kokoši in svinje so živali, ki jih na naši šoli ni. Tukaj smo učenci, učitelji in drugi sodelavci, ki imamo svoja imena in priimke.
• »Prijaznost je jezik, ki ga gluhi lahko slišijo, slepi pa vidijo.« (Christian Nestell Bovee)
• Nihče se ne sme posmehovati nesreči ali težavi nekoga drugega.
• Kar mi nekdo zaupa, lahko povem naprej le, če imam za to njegovo dovoljenje.
• Premisli, preden nekaj rečeš. Beseda lahko namreč boli bolj kot udarec.
• Ne stori drugemu tistega, za kar ne želiš, da bi drugi storili tebi.
• Iskreno opravičilo, ki ga izrečemo takoj, ko ugotovimo, da smo naredili napako, je izraz spoštovanja.
• Če želiš, da te drugi pozdravi, najprej ti pozdravi njega.
• »Spoštuj sebe in tudi drugi te bodo spoštovali.« (Konfucij)
• Napake so del učenja in ne smejo biti povod v žalitev.
• »Ljudje bodo pozabili, kaj si rekel in naredil, nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se počutili ob tebi.« (Maya Angelou)
• Nesoglasja rešujemo s pogovorom, in ne z žalitvami.
• Majhna dejanja prijaznosti povedo več kot velike, močne besede.
• Nikoli se ne norčujemo iz videza ter načina govorjenja in gibanja druge osebe, prav tako pa ne iz oblačil, ki jih ta nosi.

POŠTENOST

Poštenost smo obravnavali skozi različne zgodbe, preko katerih smo učence spodbujali k razmisleku o lastnem ravnanju in etičnih dilemah v vsakdanjem življenju. Skozi pogovore so učenci izmenjali svoje poglede in izkušnje ter razmišljali o posledicah
različnih odločitev.

1. URA

VAJA 1. Namesto uvodnega pogovora učence razdelimo v skupine po štiri. Vsaki skupini damo list papirja (15–20 minut).

Učencem zastavimo vprašanje: Kaj je poštenost in kako bi opisali poštenega človeka?

Razmišljajo in se pogovarjajo o tem vprašanju. Na koncu na list zapišejo definicijo
poštenosti in opis poštenega človeka.

Vsaka skupina predstavi svoj zapis.

Če imate v razredu dovolj prostora, napišite na papir poštenost in liste skupin prilepite/izobesite okoli njega.

Zapis, ki je lahko v pomoč med pogovorom o poštenosti:

Poštenost je pogojena z iskrenostjo, pravičnostjo in resnico, izraža pa se preko posameznikovega vedenja. Pošten človek je iskren do sebe in do drugih, ne laže, ne krade in ne zavaja. Poleg tega je vreden zaupanja in je nepristranski, ne škodi drugim, je odgovoren in ima pogum, da stori, kar je prav. Poštenost je ključna vrednota uspešne družbe, saj krepi samozavest, ustvarja pozitivne odnose in prispeva k občutku varnosti in pravičnosti. Zato je pomembno, da si na vseh področjih življenja prizadevamo za pošteno ravnanje, poleg tega pa poštenost spodbujamo tudi pri drugih. Pripadniki družbe, v kateri prevladuje poštenost, se počutijo mnogo bolj sproščeno in svobodno, zato lahko taka družba tudi veliko hitreje napreduje.

VAJA 2. Na podlagi zgodbe spodbudimo pogovor (ena zgodba je na voljo za 4.–5. razred, druga pa za 6.–9. razred).

Namen: S pogovorom, vezanim na zgodbo, otroci povežejo elemente poštenosti, ki jih najdejo v njej, s svojim vsakdanjim življenjem.

Potek: Skupaj z učenci preberete zgodbo. Učenci lahko pri tem ostanejo v prvotno oblikovanih skupinah. Razdelite jim vprašanja, ki si jih lahko natisnete skupaj z zgodbo. Po skupinah naj razpravljajo o odgovorih in podajajo svoja mnenja. Na koncu naj vsaka skupina poroča o svojih ugotovitvah.

Zgodba za 4.–5. razred: Cena poštenosti

Ko je moja sestra Vanja dopolnila dvanajst let, je morala plačevati za vožnjo z avtobusom več kot prej. Vendar ji je voznik naslednjič, ko je stopila na avtobus, spet zaračunal cenejšo vozovnico. Vanja je bila sramežljiva in si ni upala spregovoriti, čeprav je pomislila: »Zdaj sem stara dvanajst let. Moral bi mi zaračunati več.« Doma je vprašala očka, kaj bi on storil na njenem mestu. Očka ji je odgovoril: »Sama se moraš odločiti. Najbrž bi lahko še nekaj časa plačevala manj, ne da bi kdo opazil.« Potrepljal jo je po rami in dodal: »Prevoznik najbrž zaradi tega drobiža ne bo obubožal. Vseeno pa ne vem, ali je vredno tako poceni prodati svoje poštenje.« Ko je sestra naslednjič stopila na avtobus, je vozniku poleg denarja za dražjo vozovnico izročila tudi razliko, ki ji jo je vrnil prejšnji dan. Tega je že veliko let in oče je medtem umrl. Pred kratkim sem na banko odnesla polovico mesečne plače, da bi jo položila na svoj račun. Uslužbenki za okencem sem izročila denar v ovojnici. Vsoto je nakazala na moj račun in mi hkrati še vrnila enak znesek v gotovini. Zdaj sem imela polovico plače v roki, pa še enak znesek na računu. Ženska za okencem je pomotoma podvojila moj denar! A v mislih sem zaslišala očetove besede in pomislila: »Ne, očka, tudi jaz ne bom prodala svojega poštenja, ne za drobiž in ne za pol plače,« ter vrnila denar.

• Pogovorimo se:
  • Si že doživel kaj podobnega? Kako si ravnal? 
  • Kdaj ti je težko biti iskren? Kaj takrat narediš?
  • Če si se kdaj odločil za ravnanje, ki je bilo tisti hip bilo bolj ugodno, a nepošteno, kako si se počutil kasneje? Zakaj? (Človek ima v sebi notranji glas – vest. Če narediš nekaj nepoštenega, te to gloda, ne moreš mirno spati, ne moreš biti zadovoljen.)
  • Poznate koga, ki je res pošten?
  • Kako ta oseba živi in deluje?

Zgodba za 6.–9. razred: Pošteni učenec

Neki ostareli učitelj je hotel pred smrtjo najti nekoga, ki bi bil vreden roke njegove hčere. Vsi njegovi učenci so se potegovali za to prelepo dekle in tako se je modrec odločil, da jim bo zadal preizkušnjo. Zbral jih je okoli sebe in jim rekel: »Star sem že in oslabel; ne morem več hraniti sebe in svoje hčere. To nalogo zdaj prepuščam vam. Ali ste jo pripravljeni prevzeti?« »Da, učitelj, z vsem srcem!« so zaklicali učenci. »Samo povej, kaj naj storimo.« »Povedal vam bom. Od beračenja boste malo dobili, zato se boste morali drugače znajti. Pristati boste morali na to, da za svojega starega učitelja kradete in ropate.« Učenci so se spogledali in odgovorili: »Za svojega učitelja bi storili prav vse.« »Zelo dobro,« je dejal učitelj. »Preizkusil vas bom. Pojdite po svetu in si skušajte nakopičiti čim več bogastva. Bodite iznajdljivi – lažite, kradite, goljufajte, pričajte po krivem. Postanite cestni razbojniki in vlomilci. Edino raniti ali ubiti ne smete nikogar. Tistemu, ki se bo vrnil z največjim bogastvom, bom izročil hčer za ženo.« V vznemirjenju so učenci skočili pokonci. Pričeli so se dogovarjati, kam naj kdo gre. Nekateri so se odločili za ceste, drugi za ulica, nekateri za vasi, drugi za bogate dvore. Kovali so načrte in drug drugemu svetovali, kako in kaj. Še tisti hip so bili pripravljeni iti na pot. Le en učenec je stal ob strani, tih in žalosten. On je imel učiteljevo hčer najraje od vseh. Učitelj ga je vprašal:
»Kaj je s tabo? Ali ne želiš sodelovati v tekmovanju za roko moje hčere?« »Spoštovani učitelj, tvojo hčer imam rad bolj kot vse na svetu. Za njo bi prehodil Himalajo, preplaval ocean. Za njo bi lahko umrl. Pa vendar niti za njo ne bi mogel narediti nečesa nepoštenega. Oprostite, učitelj, ampak jaz ne bom šel v svet krast in ropat, ker ste me vi drugače učili!« Ko je učitelj to slišal, je vstal in objel mladeniča. »Ti si moj edini pravi učenec. Moja hči bo tvoja žena.« Ko so ostali to videli, so sklonili glavo od sramu. Od takrat niso več padli v skušnjavo, storiti kaj nečastnega.

• Pogovorimo se:
  • Kakšen namen je imel stari učitelj s svojimi učenci?
  • Kaj misliš, zakaj večina učencev ni uvidela, da je učiteljev predlog v nasprotju z njegovim dosedanjim učenjem? (Njihove želje, njihova čustva in osebni interesi so prevladali nad njihovim razumom, njihovo vestjo in zavestjo.)
  • V resnici ni zahteval nobenega materialnega bogastva, denarja, zlata. Kaj je zahteval? (Poštenje. To, da vedo, kaj je prav in narobe, tudi v skušnjavi.)
  • Gotovo je bilo tudi tvoje poštenje že kdaj na preizkušnji. Se spomniš kakšnega primera?
  • Poznate koga, ki je res pošten?
  • Kako ta oseba živi in deluje?

2. URA

VAJA 1. Poštenost z vidika odgovornosti

Namen: S pogovorom, vezanim na zgodbo, otroci povežejo elemente poštenosti, ki jih najdejo v njej, s svojim vsakdanjim življenjem.

Pogovor skozi zgodbo

Na šolskem dvorišču so učenci igrali nogomet, ko je Niko z žogo po nesreči razbil okno učilnice. Sprva je želel zbežati, saj se je bal kazni, vendar je vedel, da mora prevzeti odgovornost. Prijavil se je učiteljici in rekel: »Jaz sem razbil okno, oprostite. Pomagal bom pri popravilu.« Skupaj z očetom je plačal za novo okno, razred pa je organiziral akcijo zbiranja starih steklenic, da so pokrili del stroškov. Niko je tudi pospravil steklo, da nihče ne bi bil poškodovan. Njegova odgovornost je preprečila škodo drugim in pokazala, da poštenost pomeni popravljanje napak. Učiteljica in sošolci so cenili Nikovo dejanje, razred pa je postal bolj povezan. Če bi Niko zanikal krivdo ali pustil razbito okno, bi to povzročilo nezaupanje in nevarnost. Odgovornost je prinesla spoštovanje in varnost, neodgovornost pa bi vodila v stisko in razdrobljenost.

Vprašanja za pogovor:

• Katere možne izbire je imel Niko, potem ko je razbil okno? Ugibajte oz. predvidevajte, kako bi lahko zgodba tekla ob različnih možnih izbirah.
• Povejte primer, ko ste v podobni situaciji tudi sami ravnali odgovorno. Kako ste se ob tem počutili? Kakšen je bil odziv drugih ljudi?
• Za kaj ste odgovorni? Kako izvršujete to svojo odgovornost?

Predstavimo nekaj pregovorov in se pogovorimo o njihovem pomenu:

• »Poštenost ne potrebuje pravil.« Albert Camus
• »Poštenost je prvo poglavje v knjigi modrosti.« Thomas Jefferson
• »S poštenjem se največ doseže.« Slovenski pregovor

Predstavimo nekaj pregovorov in se pogovorimo o njihovem pomenu:

• Kaj je prednost tega, da smo pošteni?
• Kaj so lahko rezultati vašega poštenega delovanja za vas, vašo družino?
• Koga poznate, ki je res pošten?

Poštenost z vidika odgovornosti je sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja, popravljanje napak in izogibanje škodovanju drugim.

VAJA 2. Laž in resnica

»Iskrenost je dostikrat najdrznejša oblika poguma.« William Somerset Maugham

Medijska podoba sveta, kamor sodi tudi tržni in politični marketing, je pogosto izkrivljena. Ta podoba kaže idealne stvari, ki jih v resničnem življenju ni mogoče doseči, ali pa tudi neresnične stvari, ki ne morejo obstajati. Ta medijska podoba zavaja otroke in odrasle in pogosto si tudi ti začnejo predstavljati idealne ali neresnične stvari, kot bi bile resnične in kot da se jim dogajajo.

Namen: Učenci spoznajo primere laži in resnice ter skozi iskanje teh primerov v vsakdanjem življenju poglobijo svoje razumevanje omenjenih pojmov.

Potek:

Naredimo preprosto tabelo in začnemo govoriti in dodajati preproste primere, kot npr. spodnja tabela.

Resnica	Laž
Nebo je modro. Pes ima 4 noge. Naša šola se imenuje _____________.	Trava je modra. Jabolka naredijo v tovarni. Naši učiteljici je ime Micka.

Prosimo otroke, da naštejejo še nekaj lažnih in resničnih izjav. Tabelo prilagodite starosti učencev.

Ko dopolnijo tabelo, jih vprašamo, kakšna je razlika med lažjo in resnico, ter se pogovorimo o njihovih odgovorih.

Vajo lahko razširimo tako, da si na televiziji ogledamo nekaj oglasov. Smiselno je, da učitelj izbere nekaj oglasov, ki obljubljajo nemogoče oz. prikazujejo stvari v pretirano lepi ali dobri luči, in nekaj precej realističnih oglasov.

Po ogledu vsakega oglasa se z otroki pogovorimo o tem, ali je to, kar ta ponuja, resnica ali laž. Kako lahko prepoznamo resnico in laž v oglasih? Zakaj številni današnji
oglasi mejijo na laž ali celo prestopijo to mejo?

MEDSEBOJNA POMOČ

Vključili smo se v projekt Srčna pisma za male borce. Učenci so pripravili pisma podpore za otroke z redkimi boleznimi, s čimer so izrazili solidarnost in sočutje do drugih.

1. URA

VAJA 1. Z učenci se pogovorimo o vrednoti (5–10 minut).

Učencem zastavimo vprašanja, kot so: »Kaj je medsebojna pomoč?« in »Kako in kdaj
si lahko pomagamo med seboj?« Učenci naštejejo primere, ko so sami pomagali nekomu ali je kdo drug pomagal njim.

Pri vodenju pogovora si lahko pomagate z besedilom:

Medsebojna pomoč je vrednota, ki družbi omogoča, da ta deluje kot povezana celota. Je kot nevidna nit, ki nas povezuje. Ko pomagam tebi, krepim najin odnos. Ko ti pomagaš meni, gradiva skupno prihodnost. Pri medsebojni pomoči ne gre samo za dajanje, temveč tudi za zmožnost sprejemanja pomoči z dostojanstvom. Medsebojna pomoč je temelj človeške solidarnosti in lahko bistveno prispeva k pravičnejši in bolj sočutni skupnosti.

2. URA

VAJA 1. Srčna pisma za male borce ob svetovnem dnevu redkih bolezni (28. februar 2026)

Medsebojno pomoč lahko nudimo tudi tako, da se spomnimo na ljudi, ki se v življenju soočajo s težkimi preizkušnjami. Mednje spadajo tudi otroci z redkimi boleznimi in njihove družine. Ob svetovnem dnevu redkih bolezni se naša šola pridružuje vseslovenskemu projektu Srčna pisma za male borce. Z učenci se pogovorimo o tem, kaj so redke bolezni in zakaj je razumevanje problematike pomembno. Pri tem je poudarek na spodbujanju sprejemanja drugačnosti, empatiji in solidarnosti ter na širjenju ozaveščenosti o redkih boleznih. Izpostavimo tudi izjemen pomen medsebojne podpore, malim borcem pa dati vedeti, da niso sami skozi to, kar prestajajo.

Redke bolezni so večinoma zelo težka zdravstvena stanja. Kar 75 odstotkov ljudi, ki bolehajo za njimi, so otroci. Te bolezni so večinoma neozdravljive, kronično napredujoče, povzročajo invalidnost, pogosto pa so tudi smrtonosne.

Več o tej temi lahko izveste s prebiranjem zgodb otrok z redkimi boleznimi, poleg tega pa si lahko z učenci pogledate ganljiv videoposnetek, ki je na voljo na spletni strani Viljem-julijan.si. Predlagamo, da učence razvrstite po skupinah, nato pa vsaka skupina napiše eno pisemce. Slednje lahko oblikujejo v obliki čestitke in ga okrasijo po želji. Učenci lahko napišejo pozitivna sporočila in želje, namenjene otrokom z redkimi boleznimi in njihovim družinam. Nekaj idej ter vtisov otrok in njihovih družin si lahko pogledate na spletni strani Viljem-julijan.si/srcnapisma/.

PRIPADNOST

V sklopu spodaj zapisanih dejavnosti so sedmošolci pripravili zabaven videoposnetek, s pomočjo katerega so predstavili svojo šolo in razred.

VAJA 1. Z učenci se pogovorimo o vrednoti (5–10 minut).

Učencem zastavimo vprašanja, kot so: »Kaj pomeni beseda pripadnost in kako jo izražamo?«, »Zakaj je pripadnost pomembna za posameznika in zakaj za družbo?«, »Kakšne so nevarnosti pretirane pripadnosti?« Pri pogovoru si lahko pomagate z besedilom.

Pripadnost je občutek dolžnosti oziroma predanosti človeku, zamisli, projektu ali skupnosti. Človek je družbeno bitje, zato popolna svoboda, pri čemer skupnost ni upoštevana, ne obstaja, sodelovanja pa ni brez pripadnosti skupnemu cilju. Za ohranjanje samobitnosti je posebej pomembna vzgoja o maternem jeziku in dediščini, hkrati pa naj bi se nenehno učili o drugih in od njih. Brezpogojna pripadnost, ki ne vključuje spoštovanja drugih, se lahko hitro preobrazi v negativno vrednoto – sovražnost. Pripadnost se ne sme končati na meji skupnosti, temveč mora ostati univerzalna, občečloveška.

Delavnice: Predvidene delavnice naj bi bile izvedene v dveh urah, zato se sami glede na potrebe in zmožnosti vašega razreda odločite, kdaj boste izvedli prvo in kdaj drugo uro slednje. Posamezne aktivnosti so prilagojene starosti učencev.

VAJA 2. Družinski grb

»Družina je ključ do sreče.« (azerbajdžanski pregovor)

Temeljno pripadnost pridobimo in razvijamo v družini. V slednji se namreč oblikujejo vrednote, obredi in praznovanja. K družini prihajajo ljudje, ki prinašajo darila. Družina živi v določeni zgradbi, v nekem okolju in se ukvarja z določenimi dejavnostmi. Vse to oblikuje identiteto družinskih članov. Namen: Otroci ozavestijo nekatere elemente, ki opredeljujejo njihovo družino, kar izrazijo v grafični obliki.

Namen: Otroci ozavestijo nekatere elemente, ki opredeljujejo njihovo družino, kar
izrazijo v grafični obliki.

Potek:

• Učitelj učence povabi k razmisleku glede tega, kaj je značilno za njihovo družino, katere družinske običaje in praznovanja imajo ter kaj počnejo skupaj. Poleg tega razmislijo, če v družini opravljajo kakšno posebno dejavnost (obrt, podjetje, kmetija ipd.) in če jih je katera oseba iz preteklosti posebej zaznamovala.
• Učitelj pripravi liste, na katerih je obris grba, zgoraj pa napis moja družina.
• Učencem razloži pojem grba ter se z njimi pogovori o tem, kaj grb predstavlja in kakšne grbe poznamo. Predstavi jim slovenski in občinski grb ter pojasni, kaj prikazujeta.
• Učence povabi k oblikovanju družinskega grba. Pri tem imajo na voljo različna pisala in barvice. Grb naj bo sestavljen iz več delov ali pa naj ustvarijo enotno sliko, ki predstavlja nekatere od teh elementov:
  • priljubljene aktivnosti družine
  • stvari, ki jih povezujejo
  • družinska tradicija
  • kraj bivanja
  • pomembni predniki
  • dejavnosti, s katerimi se družina ukvarja

Vsak otrok na kratko predstavi grb svoje družine.

VAJA 3. Razredna ustava (5.–9. razred)

Namen: Odkrivamo in krepimo pripadnost razredu, ki jo fizično opredelimo v obliki razredne ustave.

Potek:

• Najprej se pogovorimo o pozitivnih lastnostih posameznih učencev. Sošolci in učitelji poiščejo eno ali dve ključni lastnosti vsakega učenca.
• Kako bi opisali naš razred? Pripravimo karte z različnimi napisi, kot so:
  • športen
  • pevski
  • radoveden
  • zgovoren
  • ustvarjalen
  • pripravljen pomagati
  • prijateljski
  • vedoželjen
  • hudomušen
• Karte razvrstimo po tleh učilnice. Učenci si jih ogledajo in izberejo dve, ki najbolje opišeta njihov razred. Vsak učenec dobi dve barvni nalepki, ki ju nalepi na izbrani karti. Svoje mnenje lahko izrazijo tudi tako, da s flomastrom narišejo križec ali črtico na posamezno karto. Dva ali trije opisi, za katere glasuje največ učencev, so tisti, ki gredo v razredno ustavo.
• Nato vprašamo učence, kakšen razred bi si želeli. Iščemo razredne vrednote. Pripravimo nabor vrednot, ki jim jih damo na voljo, če se sami ne spomnijo nanje (lahko se osredotočite na pet temeljnih vrednot):
  • prijazni
  • pripravljeni pomagati
  • iznajdljivi
  • odprti in sprejemajoči do novih ljudi
  • vredni zaupanja
  • spoštljivi
  • zabavni
  • razgledani
  • vztrajni
  • delavni

V razredu se dogovorimo, da bomo izbrali največ pet vrednot, skladno s katerimi bomo delovali v tem šolskem letu.

• Izdelamo plakat, na katerem so zapisane pozitivne lastnosti učencev, največ trije opisi našega razreda in največ pet vrednot, ki jim bomo sledili.
• Učenci na podlagi vseh pridobljenih informacij razmišljajo o tem, kako bi bil videti razredni grb. Eden ali dva likovno bolj nadarjena učenca ga upodobita na plakatu.
• Plakat visi na steni v učilnici. Pri njem se ustavimo, kadar gre v razredu kaj narobe. Takrat se spomnimo na vrednote in opredelitve razreda, ki nas lahko usmerijo pri delovanju. Ko moramo nekaj narediti, nam lahko pri tem pomaga nabor pozitivnih lastnosti posameznih učencev.

ZMERNOST

Dejavnosti, vezane na to tematiko, so usmerjene predvsem v razmislek o pomenu zdravega in čistega okolja ter o zmerni in odgovorni uporabi tehnologije v vsakodnevnem življenju.

1. URA

VAJA 1. Z učenci se pogovorimo o vrednoti (5–10 min).

Učencem zastavimo vprašanja, kot so: »Kaj pomeni beseda zmernost?«, »Kako vemo, če smo se v določeni situaciji odločili za pravo mero?«, »Se spomnite kakšnega dogodka, ko res ni bilo prave mere?«, »Na kakšne načine se je to kazalo?«, »Kakšne so bile posledice?«. Pri vodenju pogovora si lahko pomagate z besedilom.

Zmernost je vrednota, ki nas vodi k ravnovesju med nasprotji (med pripadnostjo in svobodo, tradicijo in novostmi, dajanjem in prejemanjem) ter nas uči živeti premišljeno, spoštljivo in trajnostno. Čeprav lahko v svoji pretirani obliki vodi v pasivnost ali neodločnost, ostaja ključna za harmonijo med posameznikom, družbo in naravo, saj nas varuje pred skrajnostmi, izčrpanjem in razdorom. Je umetnost modrega uravnavanja, pri čemer so cenjeni zmerni koraki v svetu nenehnih presežkov.

VAJA 2. Čistilna akcija – očistimo okolico šole

Nenehno iščemo načine, kako ohraniti naravno ravnovesje in preprečiti izčrpavanje naravnih virov. Zmernost nas spodbuja k razmisleku o trajnostnem razvoju, pri čemer so potrebe sedanjih generacij zadovoljene na način, da s tem niso ogrožene možnosti, ki so na voljo prihodnjim generacijam. Zmernost pomeni spoštovanje narave in odgovorno ravnanje z njenimi viri, saj lahko le tako zagotovimo dolgoročno ohranitev našega planeta.

Današnjo uro bomo pozornost posvetili naravi okoli naše šole. Trudili se bomo čim
bolj poskrbeti zanjo. S skupnimi močmi bomo očistili okolico in odstranili odpadke.

2. URA

VAJA 1. Uporaba digitalnih naprav – DIGITALNI KOMPAS

Cilj: Razumeti zmernost skozi analogijo hrane/zabave in prepoznati pasti mobimanije.

Navodila: Delavnico lahko izvedete s pomočjo delovnega lista Moj digitalni kompas (v prilogi), ki ga prepolovite in prerežete, lahko pa se je lotite tudi brez njega.

1. Uvod: Kaj je to zmernost? (10 minut)

• Vprašanje za učence: »Kaj bi se zgodilo, če bi vsak dan za kosilo pojedli pol kilograma čokolade?«
• Pričakovani odgovori: Slabost, bolečine v trebuhu, dolgoročna bolezen.
• Ključno sporočilo: Zmernost pomeni, da v stvareh uživamo na način, da nam to ne škoduje. Ne gre za prepoved, ampak za pametno izbiro.
• Razprava: Pri čem vse je še potrebna zmernost? (šport, sladkarije, telefon, računalniške igrice, itd.)

2. Iskanje resnice: Koliko je preveč? (10 minut)

• Naloga: Učenci naj na listek, ne da bi bilo to vidno drugim, napišejo, koliko ur približno so uporabljali telefon preteklo soboto.
• Vprašanja za spodbudo:
  • »Ali imate med poukom telefon v torbi, žepu ali v omarici?«
  • »Ali vas starši kdaj opozorijo, da preživite preveč časa pred napravami?«
• Učitelj pojasni: Raziskave kažejo, da prekomerno gledanje v zaslone pri otrocih vodi do težav s koncentracijo in pozornostjo ter do slabšega spanja, učnih rezultatov in družinskih odnosov, poleg tega pa se lahko pojavijo tudi težave z regulacijo čustev.

3. Ogled videa in analiza (15 minut)

• Video: Safe.si: Mobimanija
• Vprašanja, ki jih zastavimo po ogledu videa:
  • »Kaj se je zgodilo z ovčkami, ko so dobile telefone?« (Postale so odsotne, niso se več družile med seboj.)
  • »Kaj pomeni biti zasvojen?«
  • »Zakaj je težko odložiti telefon, ko začnemo gledati videe?« (Cilj algoritmov je, da nas zadržijo pred zasloni.)

4. Zaključek: Pravilo modre svetlobe in spanja (10 minut)

• Vprašanje: »Zakaj moramo naprave odložiti vsaj 1,5 ure pred spanjem?«
• Razlaga: Telefoni oddajajo modro svetlobo, ki možganom sporoča, da je še vedno dan. Posledično se zmanjša izločanje melatonina (spalnega hormona). Poleg tega smo zaradi ogleda vznemirljivih vsebin dlje časa budni.
• Izziv: »Kdo obljubi, da bo danes telefon izklopil ob 20. uri in bo, namesto da bi ga uporabljal, prebral pet strani knjige?«

VAJA 2. Uporaba digitalnih naprav – Gospodar svojega časa

Cilj: Kritično ovrednotenje FOMO efekta (strah, da bi nekaj zamudili oz. da ne bi bili del nečesa), prevzemanje odgovornosti za svoje navade v zvezi z rabo digitalnih naprav in težnja k zmernosti pri uporabi naprav z zasloni.

Opozorilo: Pri naslednji aktivnosti bodo učenci potrebovali telefon, zato jih na to opozorite vnaprej.

Navodila: Delavnico lahko izvedete s pomočjo delovnega lista Gospodar svojega časa (v prilogi), ki ga prepolovite ali prerežete, lahko pa se je lotite tudi brez njega.

1. Izhodiščna tema: zmernost kot svoboda (5 minut)

• Vprašanje: »Ali vi upravljate s telefonom ali telefon upravlja z vami?«
• Razprava: Je zmernost sploh še moderna vrednota ali je to le za starejše ljudi?
• Definicija: Zmernost v digitalnem svetu; imeti nadzor nad tem, kdaj vstopiš in kdaj izstopiš.

2. Samorefleksija: Screen Time (10 minut) – za izvedbo te aktivnosti potrebuje vsak učenec svoj telefon

• Aktivna naloga: Učenci odprejo nastavitve na svojem telefonu (Screen Time ali Digital Wellbeing).
• Analiza: Preverijo podatke za včeraj in za preteklo nedeljo.
• Vprašanja:
  • »Katera aplikacija vam vzame največ časa?«
  • »Kolikokrat na dan ste odklenili telefon?« (Številka jih bo verjetno šokirala.)
  • »Ali imate nastavljeno časovno omejitev rabe telefona?«

3. Video in psihologija (15 minut)

• Videa: Naj te ne bo strah, da zamujaš (FOMO), po želji pa še Internetni rep.
• Vprašanja za razpravo:
  • »Kaj je FOMO (Fear of Missing Out)?« (Strah, da bomo zamudili nekaj pomembnega, če nismo na tekočem z novostmi).
  • »Kako tesnobno se počutite na lestvici od 0 (popolnoma vseeno mi je, čisto nič me ne moti) do 10 (potim se, roke se mi tresejo, zvija me v trebuhu, sem čisto paničen), če pri sebi nimate telefona? Zakaj se počutimo tesnobno, če pri sebi nimamo telefona?«
  • »Kako nenehno preverjanje obvestil vpliva na našo zmožnost za učenje?« (Po vsaki prekinitvi učenja, ki ni povezana s snovjo, potrebujemo 10–15 minut, da se lahko ponovno posvetimo poglobljenemu razmišljanju in učenju.)

4. Načrt za digitalni detoks (15 minut)

• Znanstveno ozadje: Učencem razložite vpliv modre svetlobe na ritem spanja in budnosti (modra svetloba nas ohranja budne, saj zavira izločanje melatonina – hormona spanja) ter vpliv dopamina (kratkotrajen užitek, ki se pojavi, ko prejmemo všeček), zaradi česar se lahko razvije zmerna odvisnost, čemur so še posebej izpostavljeni mladi do 24. leta, saj se v tem obdobju odvija razvoj frontalnega korteksa direktorskega središča v možganih.
• Naloga, ki se jo izvede po skupinah: Določite tri pravila zmernosti, ki bi jih morali upoštevati vsi vaši sošolci.
  • Primeri: Po 20. uri in med učenjem je telefon v drugi sobi. Med jedjo ne gledam v zaslone.
• Sklepna misel: Dej na OFF – včasih je najboljša stvar, ki jo lahko narediš za izboljšanje zbranosti, ta, da se preprosto izklopiš.

Pri vodenju pogovora vam je lahko v pomoč naslednje:

• Bodite zgled: Povejte jim, da se tudi odrasli srečujejo z izzivi pri doseganju zmernosti.
• Brez obsojanja: Namen ni pridiganje, ampak ozaveščanje. Cilj je, da učenec sam ugotovi, da je šest ur, ki jih je v nedeljo preživel na TikToku, morda res preveč.
• Pričakovani odgovori: Učenci bodo verjetno rekli, da potrebujejo telefon, da si na njem nastavijo budilko. Predlagajte jim uporabo klasične budilke. Morda bodo rekli, da jim telefon omogoča, da so na vezi s prijatelji, da lahko skupaj naredijo nalogo. Spodbudite jih, da se namesto za triurno dopisovanje odločijo za klic.
• Uporabite humor: Ob poslušanju Internetnega repa se bodo morda smejali, vendar pa besedilo zadane v polno. Morda jih lahko spodbudite k analiziranju verzov.

Nasvet za učitelje pri uporabi delovnih listov:

• Primerjava: Spodbudite jih, da primerjajo čas, ki so ga pred telefonom preživeli med tednom in za vikend. Razlika je pogosto ogromna, kar je lahko odlična izhodiščna točka za razpravo glede tega, kaj počnejo, ko imajo preveč prostega časa.

OŠ FLV Slivnica