O njiju ni govorila pogosto, a ko je, je vedno rekla: Pri Herbertu in Roziki si vedel, pri čem si. Ne zato, ker bi to razlagala, ampak zato, ker se je to odražalo v tem, kako sta živela.
Dogodek, ki se ga je Lidija spomnila, se je odvil v Spodnji Novi vasi pri Slovenski Bistrici, ko je bila še najstnica. Takrat se je pri kmetu delalo na roke in brez posebne organizacije. Če je bila potrebna pomoč, so poklicali znance in sosede. Ti so prišli, delali in šli. V zameno za opravljeno delo jim je kmet vedno dal finančno nagrado. Med temi ljudmi sta bila tudi Herbert in njegova žena Rozika.
Delala sta skupaj, kot sta bila vajena. V tandemu. Herbert je bil miren in vztrajen, ni se rad zaganjal, ampak je delo vedno premišljeno opravil do konca. Ni bil človek, ki bi hitel, je pa imel občutek za to, kaj je treba narediti. Rozika je bila ves čas zraven in tudi ona je delala. Bila je sezona krompirja in jabolk. Delali so precej vneto in trdo, saj je kmet v tistih časih s svojim pridelkom zalagal več lokalnih zadrug.
Dan je bil dolg. Proti večeru so bili vsi utrujeni. Ko je bilo delo končano, je lastnik vsem razdelil plačilo. Vsak je dobil svojo kuverto. Nihče ni štel, koliko je dobil. Takrat se to ni delalo. Šlo je za medsebojno zaupanje. Ljudje so spravili denar in se odpravili vsak po svoji poti. Vsak je bil usmerjen proti domu.
Ko so že odhajali, je Herberta ustavil znanec. Ni govoril na glas, ker se je najverjetneje bal, da bi ga kdo slišal. Rekel mu je, da je od nekoga slišal, da je lastnik vsem preveč plačal; da se je zmotil in to očitno. Da so vsi dobili več, kot je bilo dogovorjeno. Rekel je še, da se o tem ne bo govorilo, ker so vsi dobili enako, zato nihče ni prikrajšan.
Herbert ni odgovoril, ampak je samo poslušal. Rozika je stala zraven, zato je vse to slišala tudi sama. Ni ga vprašala, kaj bo naredil. Ni rekla, naj pusti. Vedela je samo, da bosta o tem govorila doma, ko bosta sama.
Ko sta doma odprla kuverte, je bilo takoj jasno, da je denarja preveč. Ne malo, ampak toliko, da se ni dalo spregledati. Toliko, da bi bilo zelo lahko molčati in reči, da ni njuna krivda.
Rozika je preštela denar in rekla: »Tega ne moreva obdržati.« Herbert je rekel, da bo šel nazaj. Tisti večer se nista prepirala. Odločitev je bila jasna, tudi če ni bila prijetna.
Naslednji dan je Herbert šel h kmetu. Sam. Povedal mu je, zakaj je prišel; da so bili preveč plačani, da denar ni njegov. Dal ga je na mizo. Kmet je bil presenečen. Rekel je, da se nihče drug ni oglasil in da bi ga lahko tudi on obdržal, saj so očitno vsi dobili (pre)več.
Herbert mu je odgovoril, da ne gleda na to, kaj naredijo drugi, da on tega ne more in da mu ne bi bilo prav, če bi obdržal denar.
Kasneje se je izvedelo, da je bil edini, ki je vrnil denar. Ne zato, ker bi bili drugi slabi ljudje, ampak zato, ker je bilo lažje biti tiho. Udeleženci, s katerimi se je pogovarjal o tem, so bili enotnega mnenja, da to ni njihova napaka. Skrili so se v množici.
Teta Rozika baje o tem dogodku ni rada govorila. Rekla je, da to ni bila nobena posebna stvar. Da se pač ve, kaj je tvoje in kaj ni, in da se glede tega ne pogajaš.
Na fotografiji, na kateri plešeta, se vidi, kakšna sta bila. Ne gledata v kamero. Plešeta po svoje, sproščeno in – če mene vprašate – s pristno mero avtentičnosti. Tako plešeš, ko te nič ne teži. Ko veš, da si domov prinesel samo to, kar je tvoje, in da nekatere zakonitosti vendarle veljajo: Kdor vzame več, kot mu pripada, s tem ne obogati, ampak se obteži. Kdor pa je zmožen (s)pustiti tisto, kar ni njegovo, pa morda ostane z malo manj v žepu, a z veliko več v sebi.
Zala Krupljan, 9. 1. 2026
English (UK) 
Slovenščina 
Italiano 
Magyar