SLOVENIA'S 5 CORE VALUES

Kot že velikokrat prej mi je pripovedovala zgodbice o dogajanju izpred let in kot vedno sem jo z zanimanjem poslušala.

»Veš, Maja, zime so bile včasih hujše, kot so danes,« je začela. »Zapadlo je veliiiiko snega. In to nam ni predstavljalo takih težav, kot nam jih sneg predstavlja danes, saj smo bili navajeni takšnih razmer.«

Nasmehnila sem se in jo spodbudila: »Babi, povej mi o kakšni prigodi iz tistih dni.«

»Seveda, draga moja,« je rekla in se udobneje namestila v svojem starem gugalniku. »Včasih vsi nismo imeli avtomobilov. Ko je bila tvoja mami še majhna in je zapadel sneg, sem jo z njeno sestrico posedla na sani in odšle smo v trgovino. Kakšno veselje je bilo to! Celo pot sta se smejali in prepevali. Sani so škripale po snegu. Seveda sem zelo pazila, da se ne bi prevrnili.«

Babica se je nasmehnila ob spominu na ta dogodek. »Vmes smo seveda tudi klepetale o marsičem. Opazovale smo sosede, se ustavile pri kakšni znanki ali kakšnemu znancu ter z njimi izmenjale nekaj besed. Nikomur se ni nikamor mudilo. Tako smo si večkrat vzele čas za nas.«

»O, kako lepo,« sem rekla. »Danes se samo usedemo v avto, se odpravimo v trgovino, nakupimo in gremo nazaj domov. Pa si lahko nesla vse stvari iz trgovine, ob tem pa še vlekla sani za seboj?«

»Seveda sem,« je odgovorila. »Veš, včasih smo veliko hrane pridelali doma. Imela sem polno shrambo vložene zelenjave, skoraj vsak dan smo pekli kruh, v posodah pa so bili vedno na voljo raznorazni piškoti. Doma smo imeli kokoši, zato so bila jajca vedno na zalogi, v skrinji pa dovolj mesa. V trgovino smo hodili samo po tisto, česar res nismo imeli.«

Nato je za trenutek utihnila, kot bi se spomnila nečesa pomembnega. »A veš, Maja, nikoli nismo kupovali samo zase. V tistem času je v naši ulici živela soseda Angela. Bila je že zelo stara in pogosto bolna. Pozimi ni mogla dolgo hoditi, sneg pa ji je še dodatno otežil pot.«

»In kaj ste naredile?« sem vprašala.

»Iz trgovine smo vedno prinesle še stvari zanjo,« je povedala nežno. »Malo moke, sladkor, kvas, včasih tudi kakšen kos masla ali sadja. Nikoli ni veliko govorila, a njen nasmeh je povedal vse. Bila nam je hvaležna za pomoč in velikokrat nam je pripravila belo kavo ali kakav.«

»Ste ji pogosto pomagali?«

»Seveda,« je prikimala babica. »In ne samo mi. Če je kdo kidal sneg, je najprej očistil pot do njene hiše. Medsebojna pomoč je bila nekaj samoumevnega. Nihče se ni počutil samega."

Pogledala me je naravnost v oči: »To je tisto, kar je bilo najlepše. Nismo imeli veliko, a imeli smo drug drugega."

Te zgodbe niso le spomini, ampak tihe lekcije o tem, kako pomembno je, da si ljudje stojimo ob strani. Za vedno si jih bom zapomnila. In še danes sem pa tja katero izmed njih delim z drugimi. 

Maja Grošelj, 2. 1. 2026