Vrednote nas oblikujejo. Medsebojna pomoč je tista, ki ima posebno mesto med njimi; ne le kot dejanje, temveč tudi kot izraz človečnosti. Včasih nam kdo spontano pomaga, drugič moramo za pomoč prositi, tretjič je ne dobimo. Njena prava moč se pokaže takrat, ko jo prejmemo nepričakovano, brez postavljanja pogojev. Vrednota medsebojne pomoči se pogosto pokaže v tišini, v trenutku, ko nekdo brez besed začuti stisko sočloveka.
Zaposlena sem bila v podjetju, na oddelku, kjer je bila pisarna polna žensk. Ko sem kot na novo zaposlena uslužbenka sedela v pisarni, kjer so številke igrale svojo vlogo, delo pa je zahtevalo natančnost, sem se znašla v situaciji, ki ji nisem bila kos. To je bilo v času, ko so še veljali dinarji in pare. Zneski na seznamu bi se morali ujemati med seboj, vendar se pri meni niso. Manjkalo je pet par, kar ni bilo veliko, a je pomenilo, da nekaj ni v redu. Moje sodelavke so take napake po navadi preprosto izravnale na knjigovodski način, a sama sem želela najti vzrok za neujemanje. Gledala sem, iskala, preverjala, a sem bila pri tem neuspešna.
Pri mizi sem glasno vzdihnila: »Ne štima mi, ne štima!« Takrat je sodelavka Sonja, ne da bi jo prosila za to, stopila k meni in rekla: »Poglejva skupaj. Ti boš preverjala zneske na seznamu, jaz pa tiste, ki so vtipkani na računskem strojčku.« V tistih letih še nismo poznali niti uporabljali računalnikov. Vse smo opravljali tako rekoč na roko. S Sonjo sva se skupaj trudili, iskali, kljukali ter med seboj še enkrat izmenjali seznam in zapisane zneske. Po kratkem času sva našli škratka, ki nama je nagajal. Številko osem sva ves čas zamenjevali za trojko.
Bila je drobna, a pomembna napaka. Pri vsem skupaj ni šlo le za številke, temveč za občutek, da nisem sama. Da je ob meni nekdo, ki razume, pomaga in me ne obsoja. Takšna oblika pomoči je več kot dejanje. Je vrednota, ki gradi zaupanje, spoštovanje in povezanost.
Ko sem Sonjo vprašala, zakaj mi je bila takoj pripravljena pomagati, medtem ko so druge sodelavke ostale hladne in brezbrižne, je bil njen preprost odgovor: »Zato, ker sem bila sama večkrat v podobni situaciji, pa nisem imela nikogar, ki bi mi priskočil na pomoč. Še kako dobro vem, kako to zgleda.«
Še do danes nisem pozabila tega njenega stavka. Ni šlo le za pomoč pri delu, ampak za razumevanje in za izkušnjo, ki je rodila sočutje. Ta zgodbica iz pisarne je čudovit primer medsebojne pomoči kot vrednote, pri kateri gre za pristno solidarnost med ljudmi, ki se pokaže v trenutku stiske, negotovosti in želje po natančnosti. Razkriva, kako pomembna je podpora med sodelavci, še posebej, ko je delo zahtevno in omejeno. Bistvo prave pomoči je, da ta ne izhaja iz občutka dolžnosti, temveč iz srca.
Bernarda Jenko, 14. 10. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)