S svojim sinje modrim avtomobilčkom sem se vozila na dolge in kratke razdalje in predvsem slednje so se večkrat končale sila neprijetno. Namreč – kar naenkrat je na kakšni regionalni ali lokalni cesti bencina – zmanjkalo! Ravno toliko sekund je še bilo časa, da sem zavila na odstavni pas (če je sploh bil) in obupano obsedela za volanom.
Moj prijatelj Matej, ki je tedaj večkrat sedel na sovoznikovem sedežu, je rekel: »Ne skrbi, poklical bom Kupnika.« Sploh nisem vedela, kdo je Kupnik, še manj, da je zdravnik – specialist družinske medicine, sicer pa Matejev prijatelj. In Dejan Kupnik, dr. med., takrat seveda samo v funkciji dobrega Matejevega prijatelja ali preprosto – Človeka, je v manj kot pol ure bil pri avtu s polno kantico bencina, ga prelil v žejno Corso in se odpeljal. Seveda za svojo pomoč in za bencin nikoli (to je bilo vsaj tri-, štirikrat) ni želel plačila. O tem niti slišati ni hotel.
Dejana Kupnika, enega najbolj priljubljenih osebnih zdravnikov, ki ima ordinacijo v Kamnici pri Mariboru, sem po več kot petnajstih letih vprašala, zakaj mi je takrat pomagal in zakaj je dobrota brez poplačila zanj pomembna vrednota?
Takole je rekel: »Menim, da je iskrena pomoč sočloveku tista vrednota, ki v prvi vrsti kaže na sposobnost prepoznavanja in razumevanja človekove stiske, bodisi občutene in izkušene v lastnem življenju bodisi razvite skozi zdrav osebnostni razvoj. Udejanjanje pomoči pa kaže na čustveno stabilnost in neodvisnost, ki se ne sprašuje o mnenju drugih. Je individualna kvaliteta, katere iskrenost v lastnem moralno etičnem svetu lahko v bistvu presoja le vsak zase, saj so marsikatera dobra dela lahko izvršena samo zaradi lastne promocije in lastnega lažnega izkazovanja pred drugimi.«
Dejan Kupnik dodaja, da je pomoč človeku v stiski nesebično dejanje, ki ne vsebuje spraševanja o vračilu, niti drugemu ne povzročijo takšnega razmišljanja. Takšna dejanja se tudi ne razglašajo, saj so storjena v skrajni in skriti intimi tistega, ki pomaga. Pomembno je, da oseba, ki pomaga, to počne brez kritike (npr. zakaj si tako dolgo čakala ali kako lahko misliš, da se boš vozila na hlape) in brez nejevolje.
Zelo zanimiv in veliko podcenjen je vidik tistega, ki nudi pomoč, saj po besedah Dejana Kupnika lahko takšna dela krepijo zdravo samozavest in sčasoma omogočajo človeku sprevideti, kaj je v življenju najbolj pomembno. Dobra dela in pomoč v stiski namreč predstavljajo tisto vezivo, dodano vrednost naše družbe, družbe, ki žal vse bolj hiti in vse težje opazi človeka v stiski.
Dobra dela nas senzibilizirajo na pomoči potrebne ljudi, da jih sploh opazimo, ter omogoča, da kot družba ne izgubimo moralnega kompasa, vse pa se začne že z ustrezno vzgojo in dajanjem vzora s strani staršev ob rojstvu. Je pa res, da je v lastni osebnostni sferi potreben tudi uvid v to, ali bo naša ‘pomoč’ nekomu dejansko pomagala ali škodila, kar spet zahteva ustrezno mero razumevanja samega sebe in sveta okoli nas, in moč, za vztrajanje na pravi poti.
Dejana Kupnika sem vprašala tudi, kje je meja, da »dobrota ne postane sirota«?
»Sama pomoč drugemu zahteva v določenih okoliščinah tudi pristop z uvidom, neko splošno modrost, kaj takšna pomoč prinaša. Je povsem znan instrument skorajda vsakega starša, ki ne živi po principu popolnega razvajanja lastnih otrok, oziroma ne vzgaja v smislu permisivne vzgoje, kjer se otroku ne postavlja meja z namenom naučiti ga, kaj je zanj dobro in zakaj. Ne govorim o momentih, ko je pomoč življenjsko nujna, takojšnja. Je pa veliko pomoči takšnih, kjer je dobro razmisliti, ali bomo človeku s tem dejansko pomagali, ali ne. Že to, da nekdo, ki mu pomagamo, predvsem z vidika financ ali drugih ugodnosti, nato na redni bazi prihaja do nas vedno znova z istimi željami, mora sprožiti razmislek, ali smo mu dejansko v pomoč, ali samo v potuho in ali je treba ubrati druge načine stimulacije, da do nekega cilja pride sam, brez naše pomoči. Žal ravno takšni ljudje, ki nas izkoriščajo, vedno znova igrajo na karto občutka krivde, ki ga v nas sprožajo, a modrost in notranja čvrsta drža nam pomaga rešiti tudi te zagate.«
P.s.: Prav izkušnja z lastno do neke mere brezbrižnostjo in najbrž tudi neodgovornostjo ter občutenje hudega sramu in še večje hvaležnosti, ki je nikoli ne moreš zares poplačat, me je naučila, da v največji meri in z največjo možno odgovornostjo poskrbim, da za pomoč v stiski prosim res redko in ko res ne gre drugače. Kljub vsemu pa vem, da je prositi za pomoč tudi pogum in sem hvaležna in ponosna, kadar zanjo kdo prosi tudi mene.
Petra Bauman, 1. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar