5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Bila sem presenečena, ko sem izvedela, da nas je le nekaj izmed nas odraščalo s starimi starši in drugimi sorodniki. Večina se je cele počitnice potepala po ulicah okrog doma. Z drugimi otroki so se igrali z žogo ali druge preproste otroške igre.

Poslušala sem jih in v svojem spominu že pešačila po gozdni poti; od železniške postaje na Mirni mimo pokopališča in bistrega studenca na začetku vasi do zadnje hiše starega očeta. Vedno smo se najprej ustavili pri studencu, se odžejali in odpočili, potem pa smo odšli domov. Rekli smo: »Gremo domov,« ker smo se v tisti mali vasici res počutili doma.

Spomini so oživeli in v mislih sem se vrnila v tiste čase, ko v hišah še ni bilo ne vode ne elektrike. Takrat so si družine večere krajšale z molitvijo, branjem ali pripovedovanjem zgodb. Tudi pri nas je bilo tako.

»Najbrž je najbolj pogosto pripovedoval stari ata,« je rekel Toni na podlagi poznavanja svojega starega očeta.

»Res je. Stari ata je bil v prvi in drugi svetovni vojni. Pripovedoval je: ,Nekega dne so nemško vojsko obkolili ruski vojaki. Dobro oboroženi so imeli tudi dva topova. Vojaki so streljali vsevprek. Granate so letele nad nami in okoli nas. Naenkrat je granata priletela nad mojo glavo in se zapičila v zemljo v moji bližini. V tistem trenutku sem se vrgel na tla in zakričal: Marija, pomagaj!’

,A je pomagala?’ smo takrat zavpili vsi prestrašeni otroci.

Ata je nadaljeval: ‘Trenutki napetosti so bili polni strahu in obupa, čez čas pa veselja in hvaležnosti. Granata ni eksplodirala in vsi smo enoglasno rekli: ,Hvala, Marija, za naša življenja.’

Mi otroci smo tako zavzeto poslušali starega ata, da niti dihati nismo upali. Ko je teta Slava vstala in odšla v kuhinjo, smo otroci poskakali s tople peči. Vedeli smo, da gre po večerjo.«

»Najbrž ste bili lačni,« se je nasmehnil Nace.

»Ja, res smo bili. Iz kuhinje je mamljivo zadišalo, ko je teta na mizo postavila polno latvico pečene kaše; take z zapečeno pregreto smetano na vrhu. Tako je bila dobra, da smo otroci na koncu polizali še zadnja zrnca. Ta vonj in okus sta vse do danes ostala zapisana v možganih.«

Ti večeri so mi ostali v nepozabnem spominu. Takrat smo vsi čutili, da pripadamo tej družini, skupnosti, ki živi pod eno streho. Čutili smo spoštovanje do starostnikov in vedeli smo, da nam je kljub revščini lepo. Morda tudi zato, ker smo si znali pomagati med seboj in postoriti kaj takega, česar sicer nismo bili navajeni delati. Ta povezanost družine ter sobivanje starejše, srednje generacije in otrok sta me najbrž zaznamovala za celo življenje in mi zapustila neprecenljive spomine. Na ata, tete, življenje na vasi, revščino in nesnovno kulturno dediščino tistega povojnega časa.

Darinka Kobal, 19. 1. 2026