Že več let sem si želela hoditi po hribih, a nisem imela družbe, s katero bi lahko šla pohajat. Doma so me učili, da ni pametno sam hoditi v hribe. Razumem njihovo skrb, ki pride skupaj s tem, ko greš na nepoznano pot, kjer so lahko prisotni takšni in drugačni izzivi, ki jih je lažje premagati v družbi drugih ljudi.
Kljub temu védenju pa mi je moja celotna bit narekovala drugače. In tudi marsikdaj sem srečala ljudi, ki so rekli: »Sam iti v hribe – to je neki najboljšega! Itak na poti spoznaš nove ljudi.« Njihovo prepričanje je resoniralo z mano.
Tako se je lani zgodil prvi takšen podvig, saj sem šla sama na naš lokalni Porezen. Nanj sem se podala iz Cerknega. Ne samo, da sem soočila s strahom iti sama, odpravila sem se tudi na precej daljšo pot, kot sem jih bila vajena pred tem. Pred seboj sem imela 1300 metrov višinske razlike in me je tudi zaradi tega žlajfalo nazaj.
A verjamem, da se vse zgodi tako, kot se mora, in da se tudi nebo odzove, če mu pošlješ prošnjo visoko gor. Med hojo sem srečala večjo skupino ljudi, ki so šli po isti poti proti Poreznu. Pripadali so različnim generacijam. Nekatere sem poznala iz šole, kjer delam, druge sem spoznala na novo. Nismo hodili skupaj, a smo se na vsake toliko srečali na počivališčih, kjer smo se odprli drug drugemu, delili svoje izkušnje in nasvete v zvezi s pohodništvom ter preverjali, če smo vsi OK in zmožni hoditi dalje. Vse to do samega vrha, kjer smo začeli vriskati od veselja, ker smo ga dosegli. Kakšen mejnik, kakšna energija! In to v družbi ljudi, ki so razumeli ta preboj.
To je eden od mnogih pripetljajev, ki sem jih od takrat naprej doživljala v hribih. Občutki povezanosti z drugimi ljudmi. Spoštovanje, ki ga prejmeš s pozdravom in med kratkim pogovorom z mimoidočimi pohodniki. Opažam, da imajo tuji obiskovalci kar težave s tem. Od njih sem namreč namesto pozdrava velikokrat prejela debel pogled ali negativen izdih. Kaj pravite, Slovenci, jih naučimo našega bontona? Potem zaupanje, ki ga doživiš s strani srčnih oskrbnikov koč, ki ti poleg nasvetov ali usmeritev ponudijo še najboljše tople obroke in pri katerih se počutiš resnično dobrodošel. Več kilometrov stran od civilizacije se ljudje oz. Slovenci še bolj povežemo in si pomagamo med sabo. In to je res lepo doživeti.
Od takrat naprej sem na različnih poteh srečala ljudi, s katerimi smo skupaj iskali pravo smer zaradi slabše označenosti poti. Na vrhu enega hriba mi je starejši gospod z več moči v rokah pomagal narediti najlepši možen žig v planinskem dnevniku. Srečala sem ljudi, s katerimi smo lahko tako delili globlje življenjske misli kot debatirali o tem, katero moko uporabljamo za peko domačega kruha. Spoznala sem ljudi, ki so preživeli najhujše možne življenjske scenarije, a še vedno pogumno živijo dalje in najdejo tisti lep, pomirjujoč kotiček v hribih, kjer se vsak naš problem zdi brezpredmeten.
Nisem prva, ki pravi, da hribi zdravijo. In to se opazi tudi na ljudeh, ki jih radi obiskujejo.
Mojca Jeram, 18. 8. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)