Kljub temu, da smo ljudje v današnjih časih bolj individualno naravnani kot v preteklosti in se zdi, da mnogi stremijo le za materialnimi in s statusom povezanimi dosežki, je medsebojna pomoč ena tistih vrednot, ki nas notranje bogatijo in vračajo upanje v človečnost.
To ni zgolj utopična misel, saj poznam kar nekaj ljudi, ki živijo to vrednoto. Med njimi je Slavica Zagernik, ki je že večkrat pomagala človeku v težavah. Zahvaljujoč svoji srčnosti in čutu za soljudi namreč hitro zazna, če se kdo znajde v stiski. Če ne drugega sočloveku pomaga s pogovorom, s katerim si lahko ta olajša dušo.
Pred kratkim mi je pripovedovala zgodbo o starejšem možakarju, ki se ji je še posebej vtisnil v spomin, saj je na svoji življenjski poti doživel kar nekaj težkih lekcij, ki so ga pahnile na rob. V času, ko ga je življenje preizkušalo, ob sebi ni imel nikogar, saj se je pred tem ločil. Ločitev od žene pa zanj ni bil največji udarec, saj sta stike z njim prekinila tudi oba sinova. To je pri njem pustilo globoke sledi žalosti in osamljenosti, ki so se še bolj izrazile, ko se je upokojil.
Poleg čustvenih so možakarja pestile tudi finančne težave, zaradi česar si ni mogel privoščiti bivanja v domu upokojencev. Slavica je izvedela za njegovo zagato in s pomočjo drugih pripomogla k temu, da se je navkljub vsem oviram nastanil v domu in zaživel na novo.
Čeprav je od tega minilo že nekaj let, ga Slavica še danes občasno obišče in s seboj prinese križanke, ki jih samotarski možakar z veseljem rešuje. Bolj kot so križanke kompleksne, bolj uživa v reševanju slednjih. Morda je tako tudi zato, ker je želel po končani gimnaziji študirati matematiko, kot je v enem izmed pogovorov zaupal Slavici. Na žalost je prihajal iz revne družine, zato so mu bila vrata za študijsko pot zaprta. Skrite želje in težnja po intelektualnih dejavnostih pa so vendarle ostale v njem, saj svoj bister um redno trenira z branjem najrazličnejše literature.
Slavica svojega 80-letnega prijatelja rada razveseli tudi z drobno pozornostjo ob njegovih rojstnih dnevih, česar v življenju ni bil nikoli preveč vajen. Najbolj dragoceno darilo, ki mu ga je Slavica dala, pa je to, da je pripomogla k temu, da je eden izmed njegovih sinov po dolgih letih zopet navezal stike z njim in ga zdaj večkrat obišče. Za to ji je možakar še posebej hvaležen.
Slavici je bilo v veselje, da je lahko pomagala. Ob tem je dodala: »Pomoč drugemu ni enosmerno dejanje, saj prinaša obojestransko zadovoljstvo in napolni z notranjo izpolnjenostjo tako tistega, ki pomoč prejme, kot tistega, ki jo nudi.«
Mateja Sekavčnik, 20. 8. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)