Bistričanka, po moji oceni stara okrog osemdeset let, je bila v vseh teh letih skoraj vsak dan na Medenovem griču, kjer je omenjeni dom, so poudarili ob podelitvi. Le »kovid« ji je nekoliko zmešal štrene, so dodali.
Si predstavljate to neverjetno predanost, neomajnost v odločitvi! Že od samega začetka delovanja te ustanove se je zavezala, da bo pomagala blažiti stisko oskrbovancev, ki se ob vselitvi srečujejo z velikimi spremembami, posledično pa tudi s stresom, ki jih slabi. Zavedala se je, da številni potrebujejo tudi duhovno oskrbo, ki so je bili vajeni v domačem okolju. V domski kapeli, kamor hodijo po mir, okrepčilo v stiskah in duhovno hrano tako verni kot neverni, je začela z molitvenimi urami, kar poleg drugega počne še vedno, zadnja leta pa deli tudi sveto obhajilo. Tistim, ki v kapelo ne morejo, ga prinese v sobo ter jih tako psihično, fizično in duhovno okrepi.
Anka s svojo tankočutnostjo vstopa v svet bolnih, nemočnih in umirajočih ter krepi predvsem njihove duhovne moči, ki so ključne za vzdrževanje stabilnega zdravstvenega in psihičnega stanja starostnikov.
Kdor podari drugemu svoj čas, podari delček sebe, to pa je neprecenljivo darilo.
Gospo Anko poznam »bolj od daleč« že dolgo časa, saj tudi sama redno obiskujem stanovalce v omenjenem domu in se tu in tam srečava, pogosto pa jo vidim na ulici, na kolesu ali peš. Njen živahen korak in nasmejan obraz sta pokazatelja njene živosti, ki jo premore več kot kakšen mladec. Od nekdaj je pritegnila moj pogled prav zaradi te odločne, a mile življenjske drže.
Srčnost in dnevno sodelovanje prostovoljke Anke Peruzin z domom navdušujeta zaposlene v ustanovi, stanovalce in vse, ki smo priče njene predanosti pomoči potrebnim. Da je to, kar gospa počne, vredno javne pohvale in občinskega priznanja, so soglasno potrdili župan občine Ilirska Bistrica in vodstvo Doma starejših občanov Ilirska Bistrica, prav tako pa občinska komisija, ki je predlog potrdila.
Take ljudi moramo postaviti na piedestal, da bi njihov zgled nagovoril koga k posnemanju.
Ob prejetju občinskega priznanja je bila deležna bučnega in dolgega aplavza vseh, ki smo bili priča dogodku. Po podelitvi sem jo srečala v avli bistrškega kulturnega hrama v Domu na Vidmu in ji čestitala za prejeto priznanje, a predno sem ji segla v roko, sem dolgo čakala v vrsti, saj nas je bilo zares veliko, ki smo ji želeli izreči besede zahvale za njeno dobroto, tenkočutnost in ljubezen, s katerimi navdihuje vse okrog sebe.
Od takrat sem začela še pogosteje obiskovati starostnike iz naše vasi oziroma ostarele znance nameščene v Domu starejših občanov Il. Bistrica.
Ja, s svojimi dejanji vedno vplivamo na druge. Tudi roka, ki daje vrtnice, se nadišavi, pravi pregovor.
Jerica Strle, 1. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar