»Pred nekaj leti sem bila v trgovini. Stala sem pri blagajni in zlagala stvari na trak, ko sem opazila, da je fant, ki stoji pred mano, sošolec mojega sina iz osnovne šole. Bil je še majhen, a sem ga takoj prepoznala. Prijazno sem ga pozdravila in ogovorila. Vprašala sem ga, kako je in kako mu gre v šoli.
Z veseljem mi je odgovoril, da mu gre v šoli super in da je danes prav poseben dan – njegova mamica ima rojstni dan! Povedal je, da je prišel v trgovino, da ji s svojim prihranjenim denarjem kupi nekaj lepega za darilo. Bila sem res ganjena. Zdelo se mi je tako lepo in iskreno, da je s svojim drobižem želel razveseliti svojo mamo.
Ko je prišel na vrsto, je blagajničarka začela skenirati izdelke in mu povedala končni znesek. Fant je pridno preštel svoj denar, a je bilo hitro jasno, da ga nima dovolj. Malo zmeden in žalosten je že segel po eni stvari, da bi jo vrnil, ko sem ga ustavila. Vprašala sem blagajničarko, koliko mu še manjka, in brez razmišljanja dodala manjkajoči znesek.
V tistem trenutku so se mu oči prav zares zasvetile. Bil je presrečen in mislim, da se mi je zahvalil vsaj desetkrat. S širokim nasmehom in darilom v roki je odkorakal proti domu – ponosen, ker bo lahko mami izročil darilo, ki ga je sam izbral in (skoraj v celoti) sam plačal.
Tudi jaz sem bila tisti dan vesela. Z eno čisto majhno gesto sem lahko nekomu polepšala dan. In ne le njemu – čez nekaj dni sem prejela tudi sporočilo njegove mame. Napisala mi je, da se mi iskreno zahvaljuje, ker sem njenemu sinu priskočila na pomoč. Njene besede so me še dodatno ogrele pri srcu.«
Včasih res ni treba veliko, da nekomu polepšamo trenutek – en prijazen pogled in malo pozornosti in lahko ustvarimo spomin, ki ostane za vedno.
Andreja Bakšič Grozdina, 5. 10. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)