Ko sem jo povprašala, če bi sodelovala pri nastajanju zgodb v sklopu projekta 5 temeljnih vrednot Slovenije, je z veseljem začela pripovedovati o naslednjem dogodku:
»Nekoč se je v naši lokalni trgovini pripetil droben, a zame zelo pomenljiv dogodek. Bila sem tam in kot običajno kupovala hrano in druge stvari za dom. Medtem, ko sem se sprehajala med policami, sem prišla do oddelka s kruhom, kjer sta stali mamica in njena hčerka. Punčka je bila stara približno pet ali šest let, mamica pa nekje med petintrideset in štirideset.
Ker gre za samopostrežni oddelek, sem tudi sama nameravala vzeti kruh. Opazila sem, da si je punčka zaželela sirovko, a ji je mamica mirno, a odločno rekla, da je ne bosta vzeli, temveč bosta raje izbrali žemljice. Vzeli sta še nekaj kruha. Pomislila sem, kako lepo bi bilo, če bi otroku izpolnila to majhno željo, a se s tem nisem dolgo obremenjevala in nadaljevala sem z nakupovanjem.
Kasneje sem prišla do blagajne, mamica in punčka pa sta bili ravno pred mano v vrsti. Ko je prodajalka povedala, koliko znaša nakup, je mamica zaskrbljeno pogledala in rekla, da nima dovolj denarja. Iz njenega glasu in celotne situacije sem lahko razbrala, da jima ni lahko in da se pogosto soočata s pomanjkanjem. Znesek sicer ni bil velik, a zanju je bilo očitno vseeno preveč. Mamica se je znašla v zadregi. Rekla je, da bo dala dve od štirih žemelj nazaj.
Takrat sem se oglasila in rekla prodajalki, da bom jaz poravnala razliko. Dodala sem evro ali dva – kolikor je bilo potrebno. Mamica in punčka na to nista posebej odreagirali. Mamica je bila zelo tiha, skoraj hladna. Hitro je pospravila stvari in brez besed zapustila trgovino.
Priznam, da sem bila sprva nekoliko presenečena, saj nisem dobila niti zahvale niti pogleda. A kmalu sem pomislila, da jo je bilo verjetno zelo sram in da v tistem trenutku sploh ni zmogla predelati dogajanja.
Tudi prodajalka ni nič rekla, v zraku pa je bila neprijetna tišina. Sama sem nato poravnala še znesek svojega nakupa in odšla naprej. Kljub vsemu sem se počutila dobro, saj sem vedela, da sem mamici in hčerki vsaj za trenutek olajšala situacijo. In moje srce je bilo ob tem mirno.
Andreja Bakšič Grozdina, 4. 1. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)