Roza, ki so jo mnogi klicali Zinka, in Rajko, njen življenjski sopotnik, sta se odločila, da si bosta ustvarila dom. Ne velik, ne razkošen, a topel in poln ljubezni.
Od malih nog sta bila vajena skromnosti. Nista imela veliko, a imela sta srčnost in neomajno voljo. Vsak kovanec sta skrbno prihranila, vsako željo postavila na stran, ker je bil cilj jasen – hiša, v kateri bosta vzgajala svoja dva otroka.
Denarja ni bilo. Včasih se je zdelo, da je sanje lažje sanjati kot uresničiti. A tam, kjer je volja, se najde tudi pot. Zinka je imela brate in sestre, ki so pomagali pri gradnji bodočega doma. Njenim bratom ni bilo težko poprijeti za delo – z lastnimi rokami, prekritimi z žulji, so dvigovali zidove, mešali beton in nosili opeko. Vsak kamen, ki so ga položili, je bil izraz njihove ljubezni in podpore. Njene sestre pa so poskrbele, da pri delu ni nihče ostal lačen. Kuhale so na starih štedilnikih, mesile kruh, pripravljale enolončnice in z nasmehom stregle pridni delovni ekipi. Njihova pomoč je bila neprecenljiva – brez njih bi bila pot do doma še težja.
Zakonca sta bila sicer sila preprosta človeka, delavna in vztrajna. Vse sta dala v to hišo, vsak kamen, vsaka deska, vsak žebelj je nosil njun trud in odrekanje. Pravzaprav odrekanje slehernega iz ekipe. Ko so se zvečer usedli na prag, utrujeni, a srečni, so vedeli, da bo nekoč ta hiša več kot le zidovi. Bo njun dom, njun zaklad, njuna dediščina.
In tako je bilo. V njej sta preživela skoraj 68 let. Bilo je veliko »sončnih« dni, ko so po hiši odmevali otroški smeh in pesmi iz življenja. Odmevali so spomini na prve korake njunih otrok, na noči, preživete ob petrolejki, ko so šivali, popravljali obleke in se ob ognju greli ob zgodbah iz preteklosti. Živi so tudi spomini na poletne večere, ko so pred hišo sedeli s sosedi, delili skromne obroke in veselje, na vonj sveže pečenega kruha, ki je napolnil dom in srca..
Bilo je tudi »nevihtnih« dni, ko so skrbi in težki časi potrkali na vrata. Časi, ko so denarnice ostale prazne, ko je bilo treba razmišljati, kako preživeti z malo. A nikoli nista izgubila upanja. Skupaj sta premagala vsako oviro, se opirala drug na drugega, si dajala moč in ljubezen. Ko sta se kdaj sprla, sta se zvečer vedno pobotala. Rajko je Rozo objel in ji rekel: »Ne glede na vse, ti si moj dom.«
Hiša je postala priča njune ljubezni, njunih solz, smeha in neštetih zgodb, ki so se zapisale v vsak kamen, v vsak vogal.
Ko sta se postarala, so jima noge težje nosile telo, a njune roke so bile vedno pripravljene za delo. Rajko je še vedno popravljal, kar se je pokvarilo, Roza pa je skrbela, da je bil dom vedno urejen in topel. Njuni otroci so odrasli, odšli po svojih poteh, a vedno so se vračali v hišo, kjer so bili njihovi najlepši spomini.
Ko sta se poslovila in odšla med angele, je njun dom ostal – poln spominov, vonja po njuni prisotnosti in toplini, ki ju ne more izbrisati niti čas. Njuna zgodba živi naprej, v vsakem, ki vstopi v to hišo, v vsakem, ki jo začuti, v vsakem, ki ve, kaj pomeni ustvariti nekaj s srcem.
V življenju bi moralo biti edino merljivo bogastvo v ljudeh, ki stojijo ob tebi, ko je najtežje. Roza in Rajko sta to vedela. Bratje in sestre so jima pomagali z rokami in srcem, ne zaradi dolžnosti, temveč zaradi ljubezni. »Ko zidamo skupaj, gradimo več kot hišo – gradimo dom,« so si govorili. In ta dom, prepleten s trudom, žulji in toplino, bo vedno priča moči družinske povezanosti. Tako njuna ljubezen, njun trud in njuna zgodba niso izginili. Ostajajo. Kot večni opomin, da je najdragocenejša zapuščina tista, ki je stkana iz ljubezni, vztrajnosti in nesebične pomoči soljudi.
Zala Krupljan, 5. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar