5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Nazadnje sva se z atijem Tonetom Kušarjem pogovarjala o dobrih dejanjih, ki jih lahko naredimo za druge ali smo jih deležni sami. Vprašala sem ga, če mu je kakšen dogodek iz preteklosti, ki odraža medsebojno pomoč, ostal v še posebej lepem spominu. 

Po kratkem premisleku je začel pripovedovati: »V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem bil še študent, je bilo med mladimi zelo priljubljeno štopanje. Če si želel kam iti, si se postavil ob cesto in dvignil palec, v drugi roki pa si imel list papirja, na katerem je bil napisan kraj, kamor si bil namenjen. Tako se je kaj kmalu zgodilo, da ti je ustavil kakšen prijazen voznik.«

Vemo, da potovanja včasih (sploh mladim) niso bila tako dostopna kot danes. Avtoštop je bil za številne mlade tistega časa edina možnost, da so odkrivali nove države, saj so lahko na tak način brezplačno premagovali daljše razdalje. Danes se le redko zgodi, da kdo ustavi štoparjem, saj smo postali ljudje do neznancev precej bolj nezaupljivi. 

Tone je povedal, da je s štopanjem potoval po več kot desetih evropskih državah, kar mu je omogočilo ogled številnih znamenitosti. Spominja se, da je bila vožnja z neznanci običajno precej prijetna, saj so bili vozniki večinoma zelo prijazni in ustrežljivi.

Leta 1974 se je odpravil na večtedensko potovanje po Skandinaviji. Med povratkom domov se je ustavil tudi v Nemčiji, kjer je ponovno iskal prevoz. Kaj kmalu se je ob njem ustavil avto, v njem pa je bila štiričlanska družina, ki ga je povabila, da se jim pridruži. 

»Čeprav je bil njihov avto poln počitniške prtljage, se je v njem vseeno našlo še nekaj prostora zame, za moj šotor in nahrbtnik,« se spominja ustrežljivosti nemške družine, za katero je kasneje izvedel, da se piše Walter in živi v bližini Kölna. 

»Ko smo že skoraj prispeli do njihovega doma, so me vprašali, kje bom prespal. Odvrnil sem, da v kempu ali kar v gozdičku v bližini avtoceste. Na moje veliko presenečenje so mi ponudili, da lahko prespim pri njih, in ponudbo sem z navdušenjem sprejel. Tako smo se skupaj odpravili do njihove skromne hiške, ki se je nahajala tik ob železniških tirih. Poleg tega so mi ponudili še večerjo in kramljali smo še pozno v noč,« pripoveduje Tone.

Po zajtrku so se poslovili. Ker so se med njimi v tem času spletle prijateljske vezi, so si izmenjali naslove, Tone pa je nato nadaljeval svojo pot proti Sloveniji. Še posebej dobro se je ujel s Sylvio in Karlom Heinzom iz te družine, ki sta bila približno toliko stara kot on. Še dolga leta po tem dogodku so si redno dopisovali in na tak način ohranjali stike.

Ta zgodba je dokaz, kako dolgo lahko v prijetnem spominu nosimo ljudi, ki so nam v ključnih trenutkih pomagali, nam podali roko ter izkazali iskreno prijaznost in gostoljubje. Marsikomu bi bilo morda nelagodno ob misli, da bi v svoj avto ali domovanje sprejel neznanega človeka, vendar pa nam lahko hvaležnost, ki nam jo taka oseba izkaže, zelo polepša dan. Poleg tega pa se lahko v takih ključnih trenutkih spletejo prijateljstva, ki obogatijo naše nadaljnje življenje.

Petra Kušar, 25. 7. 2026