Še danes se spomnim, kako zelo sem se pri tem trudila, saj talenta za likovno izražanje res nikoli nisem imela. Toda z risbe je bilo zelo nazorno in dobro razvidno, kaj je na njej. Vzgojiteljica nam je brala knjige, ki sem jih oboževala, le da ji o vsem mojem znanju nisem uspela povedati, saj je bilo v takratnih oddelkih res veliko otrok. Sedela je na malem stolčku, mi pa na tleh, in ob vsakem vprašanju smo stegovali roke, da bi nas pogledala v naše žareče očke.
Potem sem dobila rojstnodnevno ali novoletno (ne spomnim se več) darilo, ki je zaradi dolgotrajne, pogoste in intenzivne uporabe (predvsem brisanja, beri; močenja z mokro gobo) doživelo žalosten konec in je razpadlo. Dobila sem otroško, ampak čisto pravo šolsko tablo. Tako na sestavljenem stojalu, ki se je razstavila na trikotni položaj; na enem je bila vrteča tabla – plošča, ki je imela na eni strani narisane črte, na drugi strani pa je bila brez njih. Seveda taka zelena, kot mora biti, z leseno poličko za kredo, zraven pa abakus računalo na eni strani in kartonasta okrogla ura s kazalci na drugi. Pouka so bili dnevno deležni vsi pliškoti in punčke, predvsem pa nekaj sosed, prijateljic iz stolpnice, ki so se ga udeleževale kar na hodniku pred stanovanjem. Ko sem za naslednje darilo dobila še škatlo barvnih kred, sta bila moj ponos in občutek pomembnosti nepopisna. Med prijateljicami in punčkami sem bila spoštovana.
Leta 1980 sem šla v prvi razred. Ta dan je bil zame sicer kaotičen, ker sem bila poklicana v razred D, ki je bil zadnja črka po vrsti, zato sem se bala, da so pozabili name. Ampak niso. Dobila sem najboljšo učiteljico na Osnovni šoli Toneta Čufarja Jesenice. Tovarišica Moričeva je znala iz nas, iz mene izvabiti vse in še več. Še danes se me spomni in mojo sestro, ko se srečata, povpraša, kako sem in kaj počnem, saj ne živim več v svojem rojstnem kraju. Ko so me v četrtem razredu zaradi prenatrpanih razredov prestavili v nekoliko oddaljeno Osnovno šolo Prežihovega Voranca Jesenice, me je pretreslo. In zopet se je vmešala roka usode in dobila sem novo vodnico – čudovito učiteljico. Tovarišica Rojnikova nam je vsakič, ko smo pridno opravili vse učne obveznosti in naloge, za nagrado pripovedovala zgodbe o svojem nemškem ovčarju Ronu. S svojim toplim glasom in entuziazmom me je vedno navdušila nad svetom učiteljevanja. V šestem razredu je pri matematiki za zabavo poskrbel tovariš Krajnc. Ne, matematika ni bila moj najljubši predmet, vendar me je on vseeno znal pritegniti, da sem se potrudila. Mimogrede, kot eden redkih razredov v tistih časih smo imeli pod stropom črno-beli televizor. Včasih smo med reševanjem matematičnih nalog mimogrede pogledali še smučarsko tekmo z Bojanom Križajem. Danes to lahko izdam, takrat pa je bila to med nami strogo varovana skrivnost. In to zaupanje smo spoštovali. Pa vseeno … Hahaha.
Družinska tradicija je velevala, da sem se morala ukvarjati z glasbo in igrati inštrument. Da bo to violina, ni bila ravno moja ideja, saj sem imela, ko sem se jo začela učiti, komaj pet let. Se mi je pa zdelo zanimivo in zabavno nesti mali kovček z violin’co prvič domov iz glasbene šole.
Vmes sem že skoraj opustila igranje slednje, vendar sem vseeno vztrajala do konca, nato pa sem začela še s klavirjem. Tako je doma padla odločitev: »Sestra v Ljubljani že obiskuje srednjo glasbeno šolo, zato jo boš še ti.« Potem sem s šolanjem nadaljevala na Akademiji za glasbo. Vmes sem si želela postati zgodovinarka – arheologinja, pa tudi novinarka, dopisnica s kriznih žarišč, alpinistka … Pa so me doma prizemljili. Rekli so mi, naj čim prej zaključim s šolanjem in si nato najdem službo (to so bili res drugi časi); če se le da v orkestru. V orkestru na akademiji se nisem najbolje počutila. Morda zato, ker igra dirigent v njem glavno vlogo in se ga mora v vsem upoštevati. Jaz pa sem raje naredila tudi kaj po svoje. Toda eden od predmetov na Akademiji za glasbo je bil tudi orkestrska igra in nekega dne – med prebijanjem skozi partiture not – nas je prof. Zimšek v vrsti sedeče violiniste študente vprašal, kaj si želimo početi po končanem študiju. Kar nekaj se jih je opredelilo za bodoče velike soliste, nekaj malega se jih je našlo v orkestrih. Kaj pa jaz? »Jaz bi raje poučevala.« Edina. Pa čeprav vsi takratni sošolci danes dejansko igrajo v orkestrih ali poučujejo, medtem ko nihče izmed njih ni postal solist.
V osnovni šoli sem imela sošolko, katere družina je živela v podnajemniškem stanovanju v hiši blizu šole, kjer sta živeli starejši samski gospe. Ena od njiju je bila tovarišica učiteljica in vsi otroci, ki smo hodili na obisk k Vesni pred ali po pouku, smo jo tako klicali. Za njeno ime nisem nikoli izvedela. Spoštovali smo jo in cenili, saj je imela nas otroke preprosto rada. Navdihovala me je.
In sem sledila navdihu. Vsem zgoraj omenjenim. Ker sem jih spoštovala in cenila. Doma tega ravno niso sprejeli z vidnim navdušenjem. Učiteljica sem bila sicer že med študijem. Že takrat je včasih primanjkovalo ustreznih učiteljev, pa smo vskočili. Veliko izjemnih izkušenj sem pridobila tudi od žal že pokojnega prof. Karuzi. Takrat sem se naučila tudi nekaj o razprtijah v zbornicah. Pa me to ni odvrnilo. In takoj po študiju sem dobila redno službo v glasbeni šoli. Seveda sem se odločila za poučevanje violine. Zbrala sem razred, oddelek in šolski godalni orkester. Seveda sem idealistično zagrizla še v organizacijo raznih nastopov, koncertov, sindikata in dogodka ob upokojitvi ravnatelja … No, zdaj sta za mano že dobri dve desetletji ravnateljevanja in z veseljem ponovno poučujem v razredu. Jaz temu pravim, da delam na terenu z otroki, kjer ni računalniških tabel, statistik, poročil, navodil, načrtov, sestankov ter divjanja s telefona na računalnik, nato pa po možnosti še na občino in ministrstvo …
Tam sem spet začutila tisto, kar sem že kot majhna deklica, kot študentka, kot učiteljica začetnica. Da je moj (po)klic, da delam z otroki, da jim predajam znanje in veselje do glasbe, do inštrumenta, da urim njihove prste in možgane. Pa jih ne poučujem zgolj igranja na inštrument. Rada se z njimi pogovarjam, ustvarjam, izražam, jim pripovedujem, oni pa meni. Otroci so še vedno takšni, kot smo bili mi, toda veliko drugega se je spremenilo.
Sedaj pa bolj kruta plat tega (po)klica in šolstva. Danes je to eden najmanj spoštovanih poklicev. Pa čeprav je vsak od nas odraščal in zorel ob številnih vzgojiteljicah, učiteljih in učiteljicah, profesorjih in profesoricah. Zato, ker zna vsakdo učiti, ker vsak ve, kako podajati snov in kako ne, ter ve, kaj bi morali učiti in česa ne, kdo lahko in kdo ne, kako se dobi znanje in zakaj ne. In v šoli so ocene edino merilo. V časopisih in v javnosti se največkrat pojavljajo zgodbe, ki mečejo še slabšo luč na ugled šole, učiteljev in ravnateljev.
Ne pridejo pa v javnost v tolikšni meri zgodbe, ki dajo učiteljem, vzgojiteljem in profesorjem tisto spoštovanje, ugled in veljavo, kakršnega smo do njih gojili še pred desetletji. Ni pohval, ni zahval, ni spoštovanja. Ker je učitelj lahko vsak. Pa je res tako? Da postaneš učitelj, niso dovolj samo študij, diploma, strokovni izpit in vsa dodatna izobraževanja; za učitelja mora biti človek poklican. V sebi mora čutiti to poslanstvo in želeti si ga mora opravljati. Otroci to začutijo, odrasli pa so na to nekoliko pozabili.
Če povsem samo eno zgodbico, ki je ob koncu vsakega šolskega leta znana vsakemu učitelju. Učenec oz. učenka ti prinese simbolično darilce; na roko napisano vizitko, zahvalo, risbico, rožico ali čokolado, ki jo vsaj jaz z veseljem razdelim med otroke. Ta otrok, učenec, ki bo nekoč postal znanstvenik, politik, rudar, zdravnik, medicinska sestra, vrhunski umetnik, astronavt ali kaj drugega, te objame in ti objameš njega.
Risbice in ročno napisana sporočila otrok krasijo stene in vrata učilnice. S ponosom jih razobesim in nato uzrem žareče očke učencev. Upam in želim si – in s tem bo moj (po)klic dobil največji smisel in vrednost –, da bom tudi jaz kdaj predstavljala navdih za bodočo učiteljico ali bodočega učitelja. In te bom še močneje objela.
Vsem mojim nekdanjim učiteljem in učiteljicam v zahvalo ter vsem ponosnim in neomajnim slovenskim učiteljem in učiteljicam Slovenije kličem: Hvala za vsa šolska leta, za še eno uspešno šolsko leto, med počitnicami pa le POSKRBITE ZASE. Le tako boste lahko kar najboljši učitelji v naslednjem šolskem letu.
Katja Mikula, 5. 6. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)