Včasih nas življenje raztrese kot regratove lučke v vetru. Vsak poišče svojo smer in obtiči na svojem koncu. A obstajajo vezi, ki jih čas ne razprši. Ena takih je naša skupina z več kot dvajsetimi dušami, razkropljenimi po slovenskih mestih; od Ilirske Bistrice do Kopra, Ljubljane in Maribora.
Smo otroci kraja, ki nas je oblikoval. Nekateri so tu prvič zajokali, nekateri so sem prišli kasneje, a vsi smo tu rasli; ob potoku Bistrica, ob cerkvi Sv. Jurija, med starimi mestnimi hišami z bogato zgodovino in med znanimi obrazi.
Mi smo Bistriški placarji. Ne po priimku ali uradnem naslovu, temveč po srcu. Naš Plac je bil živahen kotiček našega kraja Ilirska Bistrica in več kot le geografska točka. Bil je središče življenja. Ob potoku Bistrica so se vrtela mlinska kolesa, brivnica je dišala po kolonjski vodi, bistriška pekarna je brezplačno ponujala vonj po sveže pečenem kruhu, avtobusna postaja je ponujala poti v daljavo, gasilci so bili junaki, restavracija Triglav pa svetišče dobrih malic. Na Placu smo se srečali s pesnico Makso Samsa, ki je v škornjih in z dežnikom, zataknjenim v nahrbtniku, deklamirala svoje pesmi. Te so bile kot molitev, ki je povezovala ljudi.
Kljub temu da danes živimo razkropljeni po mestih in vaseh, se dobivamo na mesečnih in letnih srečanjih, ko se vračamo v kraj spomina na otroška leta. Takrat si pripovedujemo zgodbe, ki jih nosimo v sebi. Pišemo o njih, jih prebiramo, poslušamo, prispevamo svoj spomin, svojo anekdoto, objavljamo jih v lokalnem časopisu. Vsaka zgodba je kot kamenček v mozaiku v skupni kroniki kraja, ki nas je zaznamoval. Čeprav zdaj živimo drugje, nas kraj kliče nazaj. Govorimo po domače – ne zaradi navade, ampak iz spoštovanja. Bistriška govorica je naš most, naš jezik, je dokaz, da smo Bistriški placarji. Naš plac ni le kraj, je naša zgodba, v kateri smo mi. Je znak pripadnosti.
Pred kratkim sem obiskala Koper. Nekaj povsem običajnega – kavarna, pogled na morje, sonce, obisk trgovin. V kavarni zagledam Bistriškega placarja Rudija. Pogled, nasmeh, stisk roke in objem; vedela sva, da pripadava istemu svetu. Srečanje ni bilo le naključje, bilo je opomnik, da Plac živi v nas, da nas najde, kjerkoli smo. Takšna srečanja so kot dežnik; odprejo se nad nami in nas ščitijo pred pozabo. Pripadnost ni le kraj, je razumevanje nekoga, s komer se srečaš in ki razume tvojo zgodbo, ker je ta tudi njegova.
Plac ni več tak, kot je bil. Mlini so utihnili, pesničine pesmi so za vedno utihnile, nekdanji meščani so se tudi že poslovili, a Plac živi v nas. To ni le ime, je identiteta. Je zgodba brez konca.
Naša pripadnost ima svoj glas, svojo melodijo in čudovite besede, utelešene v bistriški himni Tječe, tječe bistra uoda, bistra uoda Bistr’ca. Bistrica ni le voda, je simbol. Je tok časa, ki nas ne odnaša, temveč nas povezuje. Himna nas spomni, kako smo kot otroci skakali v vodo ter opazovali mlinarje in pojoče žage. Pesem je nastala iz spoštovanja do kraja, do ljudi, iz želje, da jo ohranimo in da ne gre v pozabo. Himna je postala več kot le prijetna melodija. Poje se jo celo na pogrebih v poklon pokojniku, ki pripada temu kraju. Gre za pripadnost in poklon življenju.
Pripadnosti se ne podeduje, temveč se jo začuti. Ko zapojemo himno, ne pojemo le besed, ampak pojemo o ljubezni, ki služi kot dokaz, da smo doma.
Bernarda Jenko, 22. 8. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)