Napolni jo s pozitivno energijo. V tem poklicu vztraja in dela že 20 let.
Dolgo je iskala sama sebe, nato se je odločila za vpis na šolo za bolničarko – negovalko, ki jo je zaključila z odličnim uspehom. Takoj za tem se je zaposlila. Ob delu je z odliko opravila še naslednjo stopnjo; maturo iz zdravstvene nege. To znanje uspešno uporablja pri delu s starejšimi.
Vedno je nesebično pomagala svojim sodelavkam. Zelo dobra je v matematiki. Tako je do boljših ocen pomagala njihovim otrokom, mladostnikom in starejšim. Pri tem ni nikoli nič pričakovala ali zahtevala kaj v zameno.
Je steber najinega odnosa. V najtežjih trenutkih mi je nudila finančno varnost, saj več let nisem našel prave zaposlitve.
Bila je enkratna in popolna varuška svoji nečakinji. Veselje ju je bilo opazovati. Zmeraj sta kaj počeli skupaj. Pekli sta palačinke, igrali klavir ter izdelovali rožice in šopke iz krep papirja. Izdelali sta celo verižico iz makaronov. Tudi danes imata poseben odnos, ki temelji na zaupanju in prijateljstvu.
Več let je skrbela za svojega onemoglega očeta. Moj tast je bil štiri leta pred smrtjo popolnoma odvisen od svoje žene (moje tašče) in pomoči svoje hčerke (moje drage). Obe sta se odločili, da sta mu v domačem okolju nudili vse potrebno. Povezali sta se z njegovo osebno zdravnico, ki mu je nudila kvalitetno paliativno oskrbo. Negovali sta ga, ga hranili, mu brali ter mu posvečali pozornost in neskončno ljubezen. Nakar je neke noči za vedno zaspal in odšel na tihi počitek.
Prav tako je bila v oporo in pomoč moji sestri, ko je ta zbolela za rakom.
Teta Kristina, ki bi letos dopolnila 99 let, je mojo ženo zelo cenila in jo imela rada. Zanjo je bila dobra duša, pravi in resnični angelček.
Kdo je ne bi imel rad, saj njenim dobrim delom ni bilo videti konca …
Pri igri z žogo se je pripetil dogodek. Babica je grdo padla in se hudo poškodovala. Na srečo je ta trenutek nepazljivosti skozi okno opazila moja žena, ki je ravno takrat kuhala. Brez omahovanja je ugasnila štedilnik, zgrabila rolo kuhinjskega papirja in prenosni telefon ter stekla na kraj dogodka. Nudila ji je prvo pomoč in nežno pomirila njeno vnukinjo. Prosila jo je, naj gre po svojega atija in prinese zdravstveno kartico. Medtem je poklicala dežurstvo … Vse se je dobro končalo, babi pa je dobila nekaj šivov na urgenci v Celju. Da bi nekoliko ublažila otroško travmo, je po dogodku hudomušno spesnila stavek: »Hitro po rešilni voz, (naša) babi je padla na nos.«
V prostem času rada plete nogavice, ki jih podari prijateljem, znancem in sorodnikom. V zadnjih letih razveseljuje z igranjem na diatonično harmoniko. Razdaja se na vseh področij.
Malo za šalo, malo zares: Zame je v prvi vrsti dobra žena, ki odlično kuha.
Resnično ima veliko srce. Zelo rada ima vse ljudi, v vsakem vidi le dobro. Občudujem jo, saj tudi v najtežjih trenutkih ohrani pozitivno naravnanost.
S svojo čustveno inteligenco in empatijo razume starejše, razume demenco. Rada se nenehno izobražuje.
Zakaj bi njeno delo, njen poklic kot družba razvrednotili?
Saj je njeno delo dobro delo; usmiljeno, humano.
Vsi se staramo. Želeli si bomo mladostne energije in pozornosti generacij za nami. Pristne prijaznosti, nežnosti, spoštovanja in nenazadnje pomoči.
Moja žena je angel na Zemlji.
Nekje sem od nekoga slišal: »Če bi vsi delali s srcem kot vaša žena, domovi za ostarele ne bi bili na tako slabem glasu.«
Sama ostaja skromna:
»Srečna sem, ker imam delo, ki ga z veseljem opravljam. To je moje poslanstvo, moj smisel življenja.«
Eva Pavlič, 20. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar