5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Bila je običajna sobota, ko se je z ženo odpravil v Hofer po tedenskih nakupih. Žena je preverjala seznam, Matej pa je pri blagajni potrpežljivo zlagal izdelke na tekoči trak. Ko je prišel na vrsto, je iz denarnice potegnil kartico in plačal. Nato je denarnico, kot je bil sam prepričan, pospravil nazaj v žep.  

A ko je doma segel v žep, da bi pospravil račun, je obstal kot vkopan. Denarnice ni bilo tam. Najprej je pomislil, da jo je pustil v avtu. Preiskal je vsak kotiček; pod sedeži, v prtljažniku, med otroškimi igračami. Nič. Stekel je v stanovanje, premetal jakne, preveril vse žepe hlač ter pregledal kuhinjski pult in celo koš za smeti. Denarnice ni bilo nikjer. Zagrabila ga je panika. V njej je imel vse; osebno izkaznico, vozniško dovoljenje, zdravstveno kartico, bančne kartice in 300 evrov gotovine. Srce mu je razbijalo, v glavi pa so se mu odvijali črni scenariji. Kaj pa, če jo je kdo našel in že uporablja njegove kartice?

Brez odlašanja se je usedel v avto in se odpeljal nazaj do Hoferja. Pri pultu za informacije je zadihano vprašal, ali je kdo našel njegovo denarnico. Prodajalka je preverila in povprašala sodelavce, vendar je bil odgovor negativen. Nihče ni ničesar prinesel. Domov se je vrnil še bolj potrt. Stopil je v dnevno sobo in odločno rekel: »Nimam izbire. Takoj moram preklicati vse kartice.« V roke je vzel telefon in se lotil iskanja telefonske številke banke, ko je nenadoma zazvonilo. 

Nejevoljno je pogledal proti vratom in nekoliko ostro vprašal: »Kdo je?«

Z druge strani se je zaslišal miren ženski glas: »Ali govorim z gospodom Matejem Feužerjem?« 

»Da, jaz sem. Kaj želite?« 

»Povejte mi, ali kaj pogrešate? Ste danes morda kaj izgubili?«

Mateju je zastal dih. »Seveda – denarnico!« je skoraj vzkliknil. 

»Potem mi prosim odprite,« je rekla ženska. »Našla sem jo.«

Vrata je odprl z neverjetno hitrostjo. Pred njim je stala prijazna starejša gospa, v roki pa je držala njegovo črno denarnico. Povedala je, da jo je našla na tleh ob svojem avtomobilu na parkirišču pred Hoferjem. Očitno mu je padla iz žepa med zlaganjem vrečk v prtljažnik. Matej jo je z drhtečimi rokami odprl. Pregledal je dokumente in preštel denar. Vse je bilo na svojem mestu; prav vsak bankovec. Preplavilo ga je nepopisno olajšanje. 

»Gospa, ne vem, kako naj se vam zahvalim,« je rekel iskreno. Iz denarnice je potegnil dva bankovca (za 50 in 20 evrov) in ju ponudil prijazni gospe.

Ženska se je branila: »Oh, nikakor. To ni potrebno. Vesela sem, da sem vas našla.« 

A Matej je vztrajal. Po krajšem pregovarjanju je končno sprejela 20 evrov. 

»To je preveč,« je rekla z nasmehom. »Nisem se peljala tako daleč, da bi mi morali toliko dati. Pomembno je, da se je vse dobro končalo.« 

Povedala mu je, da ji je ime Jelka Rebernak in da prihaja iz Zgornjih Laž. Matej ji je še enkrat segel v roko; tokrat z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo.

Ko je zaprla vrata za seboj, je še dolgo stal pred njimi in razmišljal. Tistega dne ni izgubil le denarnice, ampak skoraj tudi vero v poštenost, ki pa jo je zaradi ene prijazne gospe dobil nazaj.

In od takrat naprej je denarnico vedno skrbno spravil v notranji žep, predvsem pa je v srcu nosil hvaležnost za ljudi, kot je Jelka iz Zgornjih Laž.

                                                                                             Justina Strašek, 15. 2. 2026